ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Dva prispevka nazaj sem pisala o waldorfski pedagogiki bolj splošno, predvsem o tem, zakaj se starši zanjo odločamo in o njenih temeljih. Če vas je tema pritegnila in vas zanima pa boste slej ali prej potrebovali več informacij in danes vam bom povedala 6 temeljnih stvari, ki jih po mojem mnenju morate vedeti o tej metodi poučevanja.

Vsak otrok se uči drugače. To je že stara stvar, nekateri smo bolj vizualni, drugi slušni in tretji gibalni tipi. Vsak človek je drugačen, zato je tudi vsak otrok drugačen. Prav zato je pomembno, da kot starši poznamo in razumemo različne metode poučevanja in otroka usmerimo tja, kjer bo lahko najbolj optimalno izkoristil svoje danosti. Waldorfska metoda poučevanja je učna metoda, ki jo je razvil Rudolf Stainer. Osredotoča se na domišljijsko učenje ter celostno učenje intelektualnih, praktičnih in umetniških veščin. Otroci se na waldorfskih šolah učijo skozi igro, umetnost in glasbo. Stainer je prišel do nekaterih spoznanj in ustvaril svoj kurikulum in metodo dela z otroci. Osebno verjamem, da je waldorfska šola primerna za vse otroke, ni pa za vse starše. Če starši v waldorfsko metodo poučevanja ne verjamejo in ne zaupajo vanjo, bo imel njihov otrok absolutno več koristi od tradicionalnih metod poučevanja. Pomembno je, da spoznate, kako se vaš otrok uči in kaj deluje zanj. Če je to glasba, rime, umetnost ali igra potem bi bila lahko waldorfska šola prava izbira. Zavedati se morate tudi, da waldorfska šola ni tako strukturirana kot javna in v kolikor vas to kot starša ne bo iritiralo in v kolikor so vam blizu celostni pristopi, ki nekako, vsaj zame, nadomestijo pomanjkanje strukture, potem je vredno razmisliti o tej opciji. Danes imamo že čez 1000 waldorfskih šol po svetu, na vseh kontinentih. Slovenija ima 5 osnovnih šol, gimnazijo in glasbeno šolo, ter zelo veliko vrtcev. Niti ena waldorfska šola pa ni enaka in tudi njihove ureditve so drugačne. Ne pravim, da se vse, kar je Stainer priporočil in zapisal v celoti izpolnjuje v vseh enotah. To bi bilo zmotno pričakovati. A ne glede na to kam gremo po svetu in katero šolo obiščemo, povsod bomo zaznali karakteristike, ki so skupne vsem. Glede ostalih stvari pa je pomembno, da se starši izobrazimo, da potem ne klatimo neumnosti, ki nimajo nobene povezave z waldorfsko pedagogiko, da vemo, kaj lahko upravičeno pričakujemo od waldorfske šole in če se stvari ne izvajajo kot bi se morale, na to opozarjamo. Pa začnimo…

1. TEMELJI ZASNOVE WALDORFSKE ŠOLE

Ko otroci to, kar se naučijo povežejo z lastnimi izkušnjami, takrat postanejo zainteresirani in živi. Takrat stvari, ki so se jih naučili postanejo njihove in jih ponotranjijo. Waldorfske šole naj bi bile oblikovane tako, da spodbujajo takšno učenje, imajo svojo časovnico, po kateri se ravnajo in predvsem dajo otroku čas, ki ga potrebuje za svoj razvoj. Waldorfska pedagogika ima korenine v duhovno-znanstvenem raziskovanju avstrijskega znanstvenika in misleca Rudolfa Stainerja (1861-1925). O njem bom več napisala naslednjič, saj si genij njegovega kova zasluži samostojni prispevek. Po Stainerjevi filozofiji je človek trodelno bitje sestavljeno iz duha, duše in telesa. Sposobnosti teh treh segmentov se na poti do odraslosti odvijajo v treh razvojnih stopnjah: zgodnje otroštvo (0-7), srednje otroštvo (7-14) in puberteta (14-21). Aprila 1919 je Stainer obiskal tovarno Waldorf Astoria v Stuttgartu v Nemčiji. Nemci so bili poraženi v vojni in so nihali na robu gospodarskega, socialnega in političnega kaosa. Stainer je z delavci spregovoril o potrebi po družbeni prenovi, o novih načinih organiziranja družbe in političnem, ter kulturnem življenju. Emil Molt, lastnik tovarne, je prosil Stainerja, če bi se lahko lotil  ustanovitve in vodenja šole za otroke zaposlenih v podjetju. Stainer se je strinjal, a je postavil pogoje, ki so bili čisto v nasprotju z utečeno prakso v državnem šolstvu tistega časa:

-          Šola mora biti odprta za vse otroke

-          Razredi morajo biti mešani, deklice in dečki

-          Šola mora trajati 12 let

-          Učitelji razredniki imajo primarni nadzor nad šolo, z minimalnim in samo nujno potrebnim vmešavanjem države ali gospodarstva.

Za tisti čas so bili Stainerjevi pogoji zelo radikalni, a Molt se je z veseljem strinjal z njimi. 7. septembra 1919 je svoja vrata odprla Neodvisna Waldorfska šola ( Die Freie Waldorfschule). To so temelji, na katerih se še danes bolj ali manj gradijo waldorfske šole.

2. UČENJE PO ZGLEDU DO 7. LETA, PREZGODNJE UČENJE ZAVIRA ZDRAVO RAST

Zgodnje otroštvo traja do 7. leta in po waldorfski metodi poučevanja bi se morali otroci v tej predšolski dobi učiti iz okolja, torej po zgledu. Namesto z učbeniki in strukturiranimi nalogami učenje poteka skozi prosto igro, risanje, slikanje in modeliranje, petje pesmi, igranje iger, branje zgodb, kuhanje, čiščenje in vrtnarjenje z ritmičnimi pristopi k vsem aktivnostim. To pomeni, da se v vrtcu aktivnosti ritmično ponavljajo tako v dnevu, v tednu in v mesecu. Po Stainerju lahko abstraktno intelektualno učenje, ki se ga izvaja pred 7. letom starosti zavira otrokovo rast in razvoj. Zato vsi tisti ambiciozni starši, ki želite, da vaši otroci že v vrtcu govorijo tri jezike, računajo ulomke in so na tekočem s sporedom Netflixa lahko prenehate z branjem, saj ta šola ni za vas in vaše otroke. Bolje bo, da poiščete kakšno drugo metodo izobraževanja. Stainer je bil prepričan, da je otrok pripravljen na intelektualno učenje, ko se poveča njegova samostojnost značaja, osebnosti, vedenja in spomina. V waldorfski metodi velja, da je eden od načinov, kako vemo, da je otrok pripravljen na intelektualno učenje ta, da začne izgubljati mlečne zobe. To simbolizira prehod od učenja po zgledu, oziroma učenja iz okolja do abstraktnega. Dojenčki in majhni otroci so popolnoma predani svoji fizični okolici, svet absorbirajo primarno skozi svoja čutila, odzivajo se in stvari spoznavajo na najbolj aktiven možen način - z imitacijo. Imitacija je moč, da se s svojo aktivno voljo poistovetimo s svojim neposrednim okoljem. Vse kar se dogaja v neposrednem okolju – jeza, ljubezen, veselje, sovraštvo, inteligenca, neumnost – nagovarja dojenčka skozi ton glasu, fizični dotik, gestikulacijo telesa, svetlobo, temo, barve, harmonijo in disharmonijo. Vsi ti vplivi se absorbirajo v fizični organizem otroka, ki se še razvija in nanj vplivajo celotno njegovo življenje. Zato imajo tisti, ki so odgovorni za skrb majhnih otrok – torej starši, babice, varuške, vrtec in vzgojitelji v vrtcu – veliko odgovornost, saj morajo ustvariti okolje, ki bo vredno, da ga otrok posnema. Okolje mora otroku ponuditi veliko priložnosti za imitacijo, ki ima pomen in za kreativno igro skozi katero se razvija domišljija. To daje otroku podporo za razvoj fizičnega telesa v teh zgodnjih letih. Če otrokovo energijo odvrnemo od te ključne naloge, ki jo ima v tem obdobju in ga prekmalu potegnemo v intelektualne stvari, za katere pride čas kasneje, ga oropamo zdravja in vitalnosti, ki jo bo potreboval kasneje v življenju. Poleg tega mu to oslabi sposobnost presoje in praktično inteligenco, ki jo tako starši kot učitelji želimo spodbuditi v njem v kasnejših letih. Zgodi se tudi, da otrok ne zna več uporabljati domišljije, saj prezgodnje intelektualno prebujenje zavira razvoj domišljije. V vrtcu se otroci igrajo tako, da imitirajo kuhanje, preoblačijo se in igrajo vloge mam in očetov, kraljev in čarovnikov, pojejo, slikajo in barvajo. Skozi pesmi in verze se učijo uživati v jeziku, učijo se igrati skupaj, poslušajo zgodbe, gledajo lutkovne predstave, pečejo kruh, kuhajo juho, modelirajo s čebeljim voskom, gradijo hiše iz škatel, rjuh, kock in stojal iz igralnice. Na svoji poti sem pogosto slišala od ljudi, da jim waldorfska pedagogika ni všeč, ker otroke zavija v vato in jih ne pripravi na življenje v realnem svetu. Zapomnite si, da je to, da se popolnoma prepustijo takšnim igram najboljša priprava za življenje. S tem razvijajo moč koncentracije, zanimanja in dolgoročno ljubezen do učenja.

3. OTROCI SE UČIJO SKOZI UMETNOST IN VSAK V SVOJEM TEMPU

Pri 7. letih nastopi srednje otroštvo in otroci zapustijo vrtec in vstopijo v prvi razred. Pri nas se to dogaja že pri 6. letu, nekateri niti še niso stari 6 let. Moje mnenje je, da je to ukradeno otroštvo in absolutno prehitro. A sistem je pač takšen in šole bi morale poskrbeti, da je prvi razred še zelo vrtčevski, kar pa se seveda v praksi ne dogaja. Mislim, da je v waldorfskih šolah to bolje urejeno, saj so otroci v prvem razredu še res brezskrbni. Trudijo se, da poskrbijo za mehek prehod iz vrtca v šolo. V 2. razredu, ko jih večina dopolni 7 let, pa naj bi se začela prava osnovna šola, vendar postopoma in z občutkom do otrok, saj se vsak otrok uči v svojem tempu. Pri 7. letih so otroci spet željni, da ponovno raziščejo svet in dobijo nove izkušnje. Prej so se s svetom okoli sebe poistovetili in ga imitirali, sedaj sledi bolj zavesten nivo, svet so pripravljeni ponovno spoznati skozi domišljijo. Domišljija je nenavadna moč človeka, ki nam dovoli, da vidimo sliko, slišimo zgodbo in zaznamo božanski pomen znotraj fizičnega. Skozi leta osnovne šole je naloga učitelja, da transformira vse, kar mora otrok znati o svetu v jezik domišljije, v jezik, ki je natančen in odgovoren do realnosti. Tako kot je intelektualna analiza kasneje pomembna v odrasli dobi, tako je pomembno v tem obdobju, da otrok razvija domišljijo. Bogastvo prejšnjega, manj intelektualnega vrtčevskega obdobja, kot so ljudske bajke, legende in mitologija, ki govorijo resnico v parabolah in slikah, postanejo učiteljev neizčrpni vir, hiša zakladov. In če si res svet števil, naravo, matematiko, geometrijske forme in praktično delo predstavljate skozi domišljijo, lahko vidite, da so hrana in pijača za dušo otroka. Štiri osnovne računske operacije lahko na primer v šoli uvedejo kot like v dramski igri, ki jih v drugem razredu igrajo s temperamentnim navdušenjem. Vse kar nagovarja domišljijo in se resnično občuti, spodbudi in aktivira občutke in vsega tega se spomnimo in se naučimo. Leta osnovne šole so čas za učenje čustvene inteligence in inteligence občutenja. Šele po fizioloških spremembah v puberteti, ki označujejo navidezni zaključek te druge velike razvojne faze, je domišljijsko učenje podvrženo metamorfozi in se pojavi racio, abstraktna moč intelekta.

4. OD 14. DO 21. LETA PUBERTETNIK POSTAJA INDIVIDUM IN OBLIKUJE JASNE MISLI

Skozi veličastna turbulentna leta odraščanja in pubertete osebnost proslavlja svojo neodvisnost in išče načine, kako bi spet raziskala svet na nove načine. V mladem človeku je človeško bitje, kateremu smo mi določili leta šolanja, mi ga vodimo, usmerjamo in to bitje sedaj počasi odrašča. Vsak čas se bo pojavil individum. Po Stainerju to bitje ni ne produkt genske dediščine, ne okolja, je manifestacija duha. Sama se s tem ne morem strinjati, verjamem v trodelnost, namreč, da smo vsi produkt manifestacije duha, genov in tudi vplivov okolja v katerem odraščamo. To so s številnimi poskusi v zgodovini (tudi zelo brutalnimi) dokazali tudi znanstveniki. Tla po katerih hodi pubertetnik in v katera razrašča svoje korenine so inteligenca, ki se je iztrgala iz matrice volje in občutkov, ter se sedaj oblikuje v jasno misel, polno izkušenj. V mnogih tradicionalnih modrostih je bitje, ki pride v starost 21 let pripravljeno prevzeti resnično nalogo izobraževanja. Po tem se namreč mladostnik razlikuje od odraslega. V resnici otrok ne ve zakaj točno se mora učiti in izobraževati. Ker kaj pa je resnična naloga učenja? Nič drugega, kot učenje samo.

5. OTROCI POTREBUJEJO STABILNOST IN ZDRAVE ODNOSE

 Za razliko od državne šole naj bi v waldorfski šoli učence spremljal isti razrednik vseh 9 let. Če dobro premislite je to smiselno, saj učitelj ravno spozna svoje učence, ko ti odidejo v višji razred. Pri waldorfski metodi se od učiteljev zahteva, da ne samo poučujejo, temveč tudi gradijo zdrave osebne odnose s svojimi učenci. Učitelj se nenehno sam uči in poučevanje prilagaja potrebam svojih učencev. In kako se Stainerjeva teorija odraža v učilnicah? Dan se začne z dolgo neprekinjeno učno uro, ki se imenuje glavna ura. Fokusirajo se na en predmet. Obravnavajo ga poglobljeno vsako jutro nekaj tednov zapored. Ta dolga glavna ura traja dve šolski uri in omogoča učitelju, da razvije cel spekter aktivnosti okoli predmeta, ki ga obravnavajo. V vseh razredih osnovne šole so predvidene živahne ritmične aktivnosti, ki se imenujejo ritmični krog. Te poskrbijo za cirkulacijo oziroma pretočnost in povežejo otroke v skupino. V ritmičnem krogu recitirajo pesmi povezane z glavno uro, delajo vaje z jezikom, za razvijanje govora in delajo vaje za koncentracijo s pomočjo gibanja. Glavna ura na začetku vključuje ponavljanje snovi iz prejšnje ure, sledi obravnavanje snovi in učenci zapišejo, kar so se naučili v svoje zvezke. Na koncu naj bi učitelj še na hitro preletel snov, ki so jo jemali tisti dan. Tuji jeziki se poučujejo od prvega razreda dalje in so umeščeni v kasnejše dopoldanske ure, ki naj bi bile rezervirane za predmete, pri katerih je aktiven celoten otrok: evritmija, umetniško gibanje z govorom in glasbo, ročna dela, umetnost, igre. Dan ima tako ritem, ki pomaga premagovati utrujenost in krepi uravnoteženo učenje. Idealno je, da gre razrednik z razredom skozi vso osnovno šolo. Z redkimi izjemami razredniki vodijo glavne ure na začetku vsakega dne. Ostale predmete poučujejo drugi učitelji, razrednik pa otrokom zagotavlja kontinuiteto, ki je pogosto manjka v današnjem nepovezanem svetu. Razrednik in učenci se imajo tako priložnost zelo dobro spoznati in ta učitelj postane najtesnejša povezava med starši tistega razreda in šolo. Ko nastane problem, močna povezava otrok/učitelj/starš pomaga vsem udeleženim pri reševanju, namesto, da se to prelaga na koga drugega. Verjamem, da je lahko takšna izkušnja razredne skupnosti za učitelje izziv, a verjamem tudi, da je lahko zelo prijetna. Konec koncev so priprave na nove predmete iz leta v leto, ko otroci odraščajo jamstvo, da človek ne zakrni. Otroci tako vidijo, da si človek lahko vse življenje prizadeva za pridobivanje znanja in izkušenj. Ko otroci dosežejo srednješolska leta pa se razmerje med učencem in učiteljem spremeni, specialni učitelji nadomestijo razrednika.

6. POMEN UMETNOSTI IN PRAKTIČNIH PREDMETOV

Za razliko od drugih metod Stainerjeva metoda poučuje zgodovino, geografijo, jezike, mitologijo, matematiko in druge predmete s pripovedovanjem zgodb, vizualnimi uprizoritvami, dramsko igro, gibanjem in glasbo. Če je vaš otrok težko pri miru je ta pristop k poučevanju koristen, ker je veliko učenja med gibanjem in glasbo. Waldorfski učitelj verjame, da bistvo človeka ne leži v možganih, ampak je človek kombinacija srca, udov, volje, občutkov, ter seveda tudi intelekta. Da lahko zagotovimo, da izobraževanje ne bo sproduciralo enostransko razvitih posameznikov, oslabljenih v čustvenem zdravju in volji, mora biti ta aspekt zavestno neprestano treniran, negovan in voden. Tukaj potem umetniški in praktični predmeti prispevajo bistveno noto, izobražujejo ne le srce in roke, temveč tudi možgane. Ko učenec 7. razreda študira zgodovino Rimljanov, v razredni dramski igri odigra Kasija ali Kalpurnijo, ali celo samega Cezarja, ni samo absorbiral Shakespearovega nesmrtnega jezika ampak se je hkrati učil poguma, prisotnosti uma in kaj pomeni delati kot član ekipe za cilj, ki je večji od vsote njegovih delov. Dijak 1. letnika srednje waldorfske šole, ki se je v kovačnici naučil ravnati z razbeljenim železom ali srednješolci, ki imajo za seboj leta modelarskih vaj in zaključujejo s klesanjem celotne človeške postave, poleg specifične veščine pridobijo tudi samodisciplino in poznavanje umetniške forme. Dijaki, ki so delali skozi celotno svoje izobraževanje z barvami in formami, s toni, dramsko igro in govorom, z evritmijo, umetnostjo gibanja telesa, z glino, lesom, vlakni, kovino, ogljem in črnilom (idealno bi bilo, da tudi z zemljo in rastlinami v programu šolskega vrtnarjenja) niso delali le kreativno in s tem aktivirali, razjasnili in utrdili svojih emocij, ampak so prenesli misli in občutke v prakso in krepili voljo. To imam v mislih, ko pravim, da mora biti izobraževanje celostno, da z njim izobrazimo tako glavo, srce, kot tudi roke. Če je waldorfski kurikulum uspešno izpeljan je človek na koncu izobraževanja celostno in resnično izobražen.

Seveda bi lahko napisala še veliko več, vendar bom na tej točki zaključila. To so čisto osnovne informacije, za katere je dobro, da jih poznate. Sama zgodovina in filozofija waldorfskega gibanja pa je še bistveno več od tega. Tudi sama se vedno znova učim in spoznavam nove stvari.V današnjem času imamo svet na roki in lahko spremljamo waldorfska gibanja na vseh koncih in krajih. Po vsem svetu se odvijajo aktivnosti, šole, skupnosti za hendikepirane, kmetije, bolnišnice in medicinske, umetniške, arhitekturne, ter podjetniške prakse, za katerih delo in dosežke gre velika zahvala Rudolfu Stainerju. Njegovo življenje je obsegalo zadnji del 19. stoletja in prvi del 20. stoletja. A njegov navdih se ni zmanjšal, dosegel je celo današnji čas in po mojem mnenju je danes celo okrepljen. Kdo je sploh bil Rudolf Stainer? In kakšen pomen ima njegovo življenje in njegovo delo za naš čas? O tem pa naslednjič.

Xoxo