ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Kot večina deklet sem tudi sama preživela veliko časa ob sanjarjenju, kako bom nekega dne oblečena v belo in plapolajočo tančico. Bila sem na travniku, na čudovit sončen dan, obkrožena s cvetjem, prostranimi polji in brenčanjem v zraku. A zgodba, ki jo bom sedaj povedala ni ravno to, kar sem imela takrat v mislih.

V mesecu maju sem bila za hišo, v smešni, preveliki beli čebelarski obleki, res, da s tančico čez obraz, a imela sem tudi delavske rokavice in dimer. A tako pač je, nauk te zgodbe je, 'Pazi kaj si želiš' (pojasnilo: dimer je nekakšna majhna lesena škatla, ki na hitro izgleda kot harmonika, z njo zadimiš in umiriš čebele). Nervozno sem bila sklonjena nad čebelnjakom, ki sem ga kar nekaj večerov zapored sestavljala v dnevni sobi. Tu je še eno pojasnilo za vse bodoče nadobudne čebelarje: čebelnjaka ti ne pošljejo sestavljenega. Pride v veliki škatli, skupaj s sedemnajst milijonov majhnih lesenih letvic, hakeljčki in žeblji. Res je, da na koncu ni bilo tako težko ugotoviti, kako ga spraviti skupaj, a začetek je bil zastrašujoč za dekle, katere škatla z orodjem prihaja iz Ikeje. Ko je bilo vse skupaj podobno čebelnjaku je izgledalo kot leteča omara za čebele: pravokotna škatla z vstavljenimi fascikli, ki so viseli iz majhnih ozkih letvic. Poleg konstruiranja doma za čebele je preden jih naseliš potrebno opraviti še nekaj stvari. Njihove omarice je potrebno založiti s hrano in tako sem šla v šoping. Ugotovila sem, da v mestu, kjer ne morem kupiti niti žeblja, ko ga potrebujem, obstaja resni čebelji šoping in ne samo to, trgovina je tako dobro založena, da me je skoraj kap. Tako sem kupila zavoj nadomestka za cvetni prah, rumeno in belo brozgo, ki jo lahko oblikuješ v majhne polpetke in jo daš v čebelnjak ali jo namestiš v pitnik. Imela sem tudi pripravljen lonec vrele vode s pol kilograma sladkorja na štedilniku, iz katerega sem skuhala sirup, ki predstavlja začetno hrano. Dala sem ga v čebelji pitnik, torej posodo za hranjenje čebel, kjer bo čebelam delavkam služil kot sobna strežba, ko se jim ne bo dalo na pašo. Nove kolonije cenijo vso pomoč, ki jim jo lahko nudimo.

Kakorkoli, pustimo čebeljo hrano in mizarske dosežke ob strani, čez nekaj minut sem pričakovala svoje nove najemnike v njihovem novem čebelnjaku in nisem bila ravno mirna. Roke so se mi tresle, ko je čebelar v rokah prinesel škatlo brenčečih slovenskih sivk. No, ko gre za žuželke na prostem sem vsako leto bolj ponosna nase, kadar katera sede name, skoraj nikoli več ne paničarim. A velika je razlika med majhno grožnjo, ki pristane na tvojem piknik krožniku in jo odmahneš z roko in med tem, da dobiš toliko pikov, da lahko padeš v komo. V tistem trenutku me nihče na tem svetu ne bi mogel prepričati, da ni tanke meje med kmetijskim entuziazmom in željo po smrti. A predaleč sem že šla, poti nazaj ni bilo več. Verjetno se sprašujete zakaj takšna grozna trema, če sem bila opremljena v čebelarsko obleko od nog do glave? Preden sem se znašla v tej zmešnjavi, sem vedno mislila, da je čebelarska uniforma neprebojna obleka, ki zaščiti pred piki. A uganite - ni tako. Nekateri mislijo, da bela barva čebele zaziba v zadovoljen trans. Predvsem pa je ta obleka namenjena temu, da ti ne zlezejo pod oblačila. Resnica je,da tanka bombažna obleka ne more zaščititi pred piki, tudi če si to želite. Čudovito a ne? A kljub tveganju za pike je bilo čebelarjenje ena izmed stvari, ki sem se jih želela naučiti takoj, ko se bom preselila na podeželje. Čebele so veliko več kot insekti, ki nam dajejo sladek med. So kompleksna družba s kastnim sistemom, vrtcem, spremstvom in pogrebnimi sprevodi. Več kot se naučim o njih bolj zaljubljena postajam. Očitno pa so tudi vrtnarjevi najboljši prijatelji. Kot vrtnarka, sem že prejšnje poletje ugotovila, da potrebujem vso pomoč, ki jo lahko dobim.

In tako sem stala tam, trenutek resnice se je bližal, čebelar je imel v roki 25.000 jeznih žensk, ki se jim sanjalo ni, kaj delajo v hribih nad Celjem in v tistem dotičnem trenutku, ne morem reči, da sem jaz vedela, a sem v vsem kaosu čutila tovarištvo med nami. Sanjalo se mi ni, kaj se bo zgodilo, ko bova snela pokrov in jih stresla v njihov novi dom. V priročnikih je bilo na to temo veliko raznovrstnih nejasnosti in vedno se mi je vse skupaj zdelo malo megleno. Resno?! To so stvari, ki jih človek, ki drži škatlo brenčečih čebel mora vedeti! Bodo čebelice padle v odprt panj z mirnim brenčanjem ali se bodo bridko razletele na vse smeri in skušale svojega ugrabitelja v cik cak teku ugnati v smrt? Vse kar sem vedela je bilo, da morava zapakirane čebele in njihovo novo matico dati v odprt čebelnjak in zapreti pokrov. Preklela sem nekaj zelo dostojnih avtorjev priročnikov, pihnila nekaj dima v škatlo z brenčečo hordo, pripravila svoje čebelarsko orodje in se v mislih zahvalila človeku, ki mi je bil pripravljen priskočiti na pomoč. Začel je odpirati pokrov lesene škatle v kateri so bile čebele. Vase sem posesala ves zrak okoli sebe, preštela do tri, udaril je s škatlo ob tla, da je čebele spravil iz njihovih žičnatih ležišč in jih stresel v panj. Nekaj jih je ostalo noter, veliko pa se jih je razkropilo in znašla sva se v brenčečem oblaku. Želite vedeti kaj je vera? Vera je čebelarjenje brez najmanjšega pojma o čemerkoli. Nisem dobila niti enega pika. Prisežem. Čebele so se zdele prezaposlene s spoznavanjem njihovega novega imperija, da bi jih zanimalo kaj nora ženska v preveliki obleki počne s svojim prostim časom. V čebelnjak so vstopale z mirno energijo, kot animirani koščki sestavljanke, ki se vestno prilegajo na svoje mesto. V čebelnjaku se je skupaj združila velika masa čebel in se zgoščevala okoli centralne točke. Čebelar mi je povedal, da je to pogost pojav - pomeni pa, da je matica v panju in ji tako nadenejo živ neprebojni jopič. Spraševala sem se, če jih morda moja obleka pomirja. Če drugega ne je začela pomirjati mene, čeprav sem vedela, da moje kože ne more rešiti, če se čebele odločijo za napad. A kljub temu sem imela občutek, da obleka vpliva nanje. Potepuška čebela ali dve sta prišli in sedli na mojo roko, a sem le zamahnila in jih pregnala, takoj sta odleteli nazaj v panj. 

To ni bilo slabo, bilo je celo zabavno, stati tam in opazovati čebele od blizu. In bilo je zelo zadovoljivo dejstvo, da sem prišla tako daleč. Vsak čebelar s katerim sem govorila v peteklih nekaj tednih mi je zagotovil, da bo namestitev čebel najtežja stvar pri vsem skupaj. Imela sem občutek, da je nebo jasno, mati narava je vzela stvari v svoje roke in lahko se sprostim. Lahko sem si kar predstavljala: popoldnevi ob koncu tedna, ležim v travi in one letajo nad menoj, njihove noge so rumene in težke od dobre surovine, ki jo nosijo v čebenjak. V nekaj sezonah bom imela svoje kozarce zlate tekočine na jutranjem kruhku, podarila ga bom lahko prijateljem ali ga celo prodajala. Zaprla sem oči na majskem soncu in počivala. Čebelarjenje...Brez kapljice potu...čudovito!

Nekaj naslednjih tednov so čebele od mene terjale minimalno dela in mi dajale maksimalno zadovoljstvo. Vseskozi so bile prisotne a niso bile naporne. Ko sem plela v vrtu sem videvala čebele delavke na cvetovih graha. Ni jih bilo težko ločiti od ostalih žuželk, ki brenčijo naokoli. Čmrlji so debeli in kosmati in okrogli, kot mamuti med insekti, komaj se premikajo od cveta do cveta. A naše sivke, one so okretne in suhcene, okoli sebe imajo dlakavo grivo iz puhka. Vsak dan sem prehodila dvajset metrov ali morda malo več, do njihovega panja na drugem koncu posestva, da sem se prepričala, če imajo dovolj sladke vode in nadomestka za cvetni prah. Samo preverjala sem torej. V prvem letu je delo čebelarja namreč to, da preprosto ohrani čebele žive in dovolj močne, da bodo preživele prvo zimo, ki bi naj bila odločilna. Če planirate čebele in živite v bolj milem klimatskem področju imate veliko prednost pred nami 'hribovci'. Če vam bo uspelo, da preživijo zimo lahko pričakujete svoj prvi med ob koncu naslednjega poletja. Morda se vam to zdi dolgo obdobje in ste naučakani, a to leto bo vsekakor prišlo in morda boste takrat imeli celo nekaj medu, a ni to dobra novica.

Tedni so minevali in moje življenje so zaposlovali drugi projekti in kmečka opravila, zato sem čebelarjenju posvečala manj pozornosti kot prej. Skrbela sem, da je bilo dovolj sladke vode in vsak mesec odprla pokrov, da sem pregledala stanje. Šele v juliju sem opazila problem. Ko sem odprla pokrov panja sem videla le polovico čebel od tistih s katerimi sem začela. Vse sem pregledala, po tleh v čebelnjaku, če bi bile kje poginule čebele, da bi mi pomagale diagnosticirati kaj se je zgodilo, a o njih ni bilo ne duha ne sluha. Zaradi nekega razloga pač so čebele izginile. Veliko sem prebrala o CCD (colony collapse disorder) - ko so čebele skrivnostno zapustile svoje panje in pustile celo znanstvenike tavati v temi. Je to to? Pregledala sem vse svoje priročnike o čebelah in iskala informacije, ponovno prebrala vse članke, ki sem jih zbrala, ko sem se pripravljala na ta projekt. Včlanila sem se celo v čebelarsko skupnost pri kateri sem naročila svoj čebelnjak in vsi so bili začudeni tako kot jaz. Čez nekaj dni sem šla v čebelnjak z dimerjem (mimogrede, čebel sem se tako navadila, da nisem več oblačila obleke, niti natikala tančice) in videla, da je v panju zelo malo čebel, ki so mrzlično negovale novo satovje, ki so ga proizvedle. Panj je bil drastično zdesetkan, čas da pokličem na pomoč. Poklcala sem svojega mentorja čebelarja in mu povedala kaj se dogaja. Preletel je vse možne bolezni, ki bi lahko napadle čebele in opisal kakšni bi bili simptomi. Ni bilo videti kot plesen, pršice ali katerikoli drug problem na 'p', zato je rekel, da pride pogledat. Morda pa je kakšna preprosta razlaga, ki je moje začetniško oko ni zaznalo. Ko sva potegnila ven preostanek čebel, ki so se obupano stiskale v satovju je bila edina možna razlaga, da so stare čebele pač pomrle, nova zalega pa ni bila dovolj številčna. Tako mi je čebelar čez nekaj dni prinesel sat poln nove zalege, torej dojenčkov iz katerih bo zrasla nova delovna sila. Tako sem obnovila, kar je še ostalo od mojega patetičnega projekta in vse smo dobile novo priložnost. Uspeh na koncu vedno pride k tistemu, ki ne izgubi volje. Bila sem nazaj v čebelarskem poslu in končno na pravi poti. Čez nekaj tednov so se punce obnovile in povezale staro satovje z novim. Potok ob posestvu je ponudil svežo vodo, travniki z divjim cvetjem pa popolno pašo, kjer so lahko nabirale cvetni prah, ki so ga bile tako željne. Še je bilo upanje, da se bodo do zime dovolj okrepile. Občutila sem srečo in bila resnično hvaležna za ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, ko je to potrebno. Lahko sem se vrnila k delu na vrtu, nadzoru čebelnjaka, igranju na flavto in liro, ter k službenim obveznostim z novo obnovljeno energijo. 

Skozi preostanek poletja se je vse vrnilo v ustaljene tirnice. Panj je bil na vrhuncu moči in kadarkoli sem preverila svoj 'gang' so bile zdrave in delovne. Na trenutke sem celo verjela, da nam bo uspelo prebroditi zimo. Prešli smo težave in nov zarod se je že razvijal v satovju. Preživeli smo celo invazijo os, ki so nas morile celo poletje. Ose nimajo namreč nobenih težav vdreti v šibek panj in iz njega narediti svoj dom. Najboljša obramba je, da okoli panja nastavimo čebelam prijazne pasti v katere se ujamejo ose. Ose namreč bolj pritegnejo vonjave in okusi v pasteh, kot mehek rumeni nektar znotraj panja. Skozi vse te preizkušnje, nevihte, veter, padle veje, vpade živali so moja dekleta zdržala. Tako se mi ni zdelo nič narobe, če jih pustim za vikend same in odpotujem na krajši izlet. Vse je šlo tako dobro, nekaj dni bodo pa že preživele brez mene sem si mislila. No pa niso. Oziroma komaj. Ko sem se vrnila sem našla tragedijo. Neurje je razdejalo čebelnjak. Voda je zatekala vanj in čudim se, da jo niso pobrisale, jaz bi šla, ne bi jim zamerila. A so se spet nekako obnovile. Potem pa še zadnji udarec. Moje začetiško oko seveda zadnji mesec ni opazilo, da matice ni več v panju. Možno, da je kapitan ob neurju prvi zapustil ladjo. Kdo bi vedel. Da je ni sem opazila šele, ko so ose začele vdirati v čebelnjak. S čebelarjem sva preiskala vse, a o njej ni bilo ne duha ne sluha. In tako sem se znašla sredi oktobra brez matice in brez zalege, s celim panjem čebel in polnimi zalogami hrane. Super, vsi čebelarji so za letos že zaključili sezono in to, da sem našla nekoga, ki mi je bil v tem času pripravljen prodati čebeljo družino in matico je bil bolj čudež kot kaj drugega. Pa sem šla, zgodaj zjutraj po novo brenčečo škatlo in ponovi vajo. Trenutno imamo status quo. Vreme nam služi, da se še malo okrepijo, v novembru je že napovedan sneg in samo upamo lahko, da bo zima mila. Nisem jezna, niti razočarana. Samo v šoku sem pa bila, priznam. Vedno znova sem si razbijala glavo s konstrukcijo, načrtom, idejami, ter čudeži, ki bi se morali poklopiti, da bi mi uspelo obdržati življenje v tej leseni škatli. In na koncu pride vremenska neprilika in uniči vse, potem pobegne še matica in si v riti. Če ne bi bilo to, bi lahko bilo kaj drugega. In to je eno izmed krutih spoznanj, ko živiš v naravi: Vse, vključno z menoj, je v milosti narave in okoliščin. Lahko pride lisica, kuna ali podlasica in v eni noči pokonča cel kurnik. Moj pes lahko prekriža pot jazbecu in ne preživi spopada. Našo hišo lahko zlije deroča voda iz hriba, potegne plaz, lahko jo udari orkanski veter. Medved lahko skoči name medtem, ko hodim po naših hribih (mimogrede, v naših koncih sta zabeležena dva). Vse to se dejansko lahko zgodi. Nisem paranoična oseba in nikoli v življenju že v naprej ne pričakujem slabih stvari, ki bi vse uničile, a ko sem urejala čebelnjak po razdejanju in ko sem naseljevala novo družino tik pred zdajci nisem bila nič kaj pozitivno naravnana, priznam. Zgodilo se je. Ni pomembno, če je bil panj od prvega dne naprej brezhibno negovan - ni ga bilo več, ker ga je razdejal sunek vetra in ker je matica iz takšnih ali drugačnih razlogov zapustila prizorišče dogajanja. Kot vsi, ki živijo na podeželju, kot tudi tisti v urbanih okoljih se moramo zavedati, da obstajajo okoliščine, ki jih ne moremo nadzorovati in se moramo iz tega, kar življenje vrže v nas, čim več naučiti.

Ok, moji prvi poskusi čebelarjenja niso bili preveč uspešni. Ostale stvari, ki sem se jih v zvezi z drugimi področji kmetovanja naučila iz nič so vedno nekako delovale, a pri vseh stvareh pač ne moreš imeti enake sreče. To, da nisem prej opazila, da matice ni je bila izključno moja napaka in nisem ponosna nanjo. V primeru, da se stvar ne bi rešila, bi zaradi mene poginilo 20.000 čebel. In še sedaj ni nujno, da ne bodo. Počakati moram do pomladi, ko se bo videlo, koliko čebel bo preživelo zimo. A naslednjo sezono bo bolje. Med vsemi temi kolobocijami sem spoznala nove čebelarje od katerih sem se veliko naučila in spomladi bom svojemu staremu priključila še en nov panj. Ena vremenska neprilika in ena nezvesta matica mi pač ne bosta preprečila proizvodnje lastnega medu. In če upoštevam vse to, kar vem sedaj, ne verjamem, da bom lahko še kdaj enako gledala na med na policah v supermarketih. Planiranje, napake, ranljivost čebelnjaka,... vse to sem izkusila iz prve roke. Impresionirana sem, da smo ljudje sploh izumili čebelarjenje. Rekla bom samo - dan, ko bom natočila svoj prvi kozarec medu, ga bom zaužila absolutno zavestno, s spoštovanjem in hvaležnostjo. Popiti prvo skodelico čaja z lastnim medom bo, kot bi odšla v cerkev, v vsakem požirku bo prisotno strahospoštovanje in hvaležnost.

KAKO ZAČETI Z BRENČANJEM

Veliko od vas mi je pisalo glede čebelnjaka, ki sem ga kupila in naročila iz Avstralije. Veliko vas je imelo tudi vprašanja kako začeti. Dejstvo je, da sem še zelo daleč od kredibilne osebe, ki bi lahko dajala nasvete v zvezi čebelarjenjem. Lahko vam rečem le, da če v vas tli želja potem poskusite. Za začetek boste morali investirati v osnovno opremo. Jaz sem svojo iskala v času pandemije in tako me je premamil paket za začetnike, ki je ponujal praktično vse, kar človek potrebuje za zagon, razen seveda čebel in matice, ki jih morate kupiti posebej pri lokalnih čebelarjih. S tem paketom Flow Hive s katerim sem začela jaz je stal okoli 700 eurov in paket je vseboval vse, kar začetnik potrebuje, vključno s spletnim tečajem. V tistem trenutku se mi to ni zdelo slabo, danes po vseh težavah, ki sem jih imela pa bi se morda odločila drugače, saj posamezne komponente Flow Hive čebelnjaka niso kompatibilne z LR in AŽ panji, ki jih uporabljajo slovenski čebelarji. Da se nekako kombinirati satnice AŽ panjev, ki so pri nas najpogostejši, vendar se ne prilegajo popolnoma, poleg tega nakladni panji LR niso enake velikosti kot moji. A če to pustimo ob strani in če želite čebelariti ljubiteljsko, kot jaz, potem s tem za začetek ni nič narobe. Vse kar potrebujete dobite po pošti, izgleda zelo estetsko in je hkrati precej enostaven za sestaviti in upravljati. Lokalni čebelarji o njem nimajo prav dobrega mnenja, najpogosteje sem slišala, da je to igračka in da pri nas ne bo deloval. Kako bo šlo bom poročala, ko bom z njim pridobila več izkušenj. Sedaj pa nekaj osnov za katere bi bila jaz hvaležna, če bi mi jih kdo povedal, ko sem začenjala:

MATICA - vsak panj jo potrebuje. Je najpomembnejši član kolonije, saj je edina samica, ki zalega, kar pomeni, da leže jajčeca. Ona zagotavja prihodnost vašemu čebelnjaku. S pomočjo svoje kemije kontrolira panj in delavkam daje navodila za delo. 

DELAVKE - so popolnoma ženska delovna sila in opravljajo številne vloge. Delavke so stražarji, varuške, kmetovalci in zavarovalni agenti. One nabirajo cvetni prah, gradijo satovje, vzgajajo čebelje dojenčke in varujejo matico pred nevarnostjo. One sestavljajo večino čebelje skupnosti in branile jo bodo s svojim življenjem. Delavke vodijo svojo trgovino, kot bi jo osebe z obsesivno kompulzivno motnjo - so smešno natančne, čiste in deloholične. Če delavka ali trot umreta na delovnem mestu ju odvlečejo do vhoda in vržejo iz panja. Delavke ne bodo trpele neprijetnosti in se ukvarjale z žalovanjem. Te punce delo jemljejo zelo zares.

TROTI/DRONI - so samci in v resnici ne delajo druga, kot da letajo in se plazijo naokoli v upanju, da bodo nekoč seksali. Živijo za to, da se sparijo z matico in kmalu po tem umrejo ( največkrat, ker jih delavke po opravljeni dolžnosti vržejo ven na mraz). Potrebujemo jih za razplod in to je bolj ali manj vse. Tako so hkrati najbolj vitalni in najmanj zaposleni prebivalci panja. Moški pač.

ČEBELJE STVARI

Če imate takšno srečo kot jaz in nimate vira informacij v svoji bližini, potem bo internet vaš dober prijatelj pri raziskovanju. Delim nekaj spletnih strani, ki so bile meni v pomoč:

www.augustin.si

www.czs.si

www.cebelarski-center.si

www.kipgo.net

Čebele lahko pridejo v različnih oblikah. Kupite lahko naravni roj, umeten roj, ometence ali pa cel panj s čebelami. Jaz sem se odločila za nakup ometencev, torej neke vrste umetnega roja in matice posebej. Če imate možnost kupite matico, ki je označena. To pomeni, da tudi, če svojih čebel ne razlikujete po slojih, svojo matico takoj opazite zaradi velike bele pike na hrbtu. O nakupu začnite razmišljati že v februarju. Predlagam vam, da pravočasno poiščete dobavitelja in jih rezervirate, saj so spomladi vsi preokupirani z delom in če boste pozni jih boste težje dobili. 

ČEBELNJAK

Potrebovali boste osnovni panj, ki vsebuje satnice. Lahko se odločite za eksperiment, kot sem se jaz, lahko pa izbirate med LR panji ali AŽ panji, ki so pri nas najbolj pogosti. Satnice so lahko v naprej pripravljene, lahko pa začnete tudi s praznimi in jih čebele izgradijo same. Tukaj si sebe predstavljajte kot nekoga, ki gradi temlje za gadbene delavce. Vi se odločite kaj in kako boste pripravili. Satovje je lahko tudi bodisi plastično (celo parfumirano, da diši kot čebeljii vosek) lahko pa je tudi iz pravega voska. Okvirje lahko tudi sami ožičite in sami izdelate satje iz voska. Možnosti je veliko, jaz sem se odločila za najenostavnejšo, pustila sem prazno in čebele so same zgradile satovje. Edina stvar, ki jo v svojem začetniškem paketu nisem dobila je pitnik za čebele, torej posoda za hranjenje. To sem kupila naknadno in na to ne pozabite, ker ga boste nujno potrebovali, saj boste na začetku čebele dohranjevali s sladkim sirupom, ki ga boste skuhali. Nakladni panji, kot je moj, so sestavljeni iz osnovne škatle v kateri se nahaja plodišče, to je njihova osnova, njihov dom. Nad njo potem nalagamo medišča, torej prostor, kjer čebele odlagajo svoje viške in to so potem škatle, ki so namenjene nam, da iz njih lahko vzamemo tudi kaj zase. 

PANJSKI NOŽ

To je vsestransko uporabno čebelarsko orodje. Izgleda kot mini lomilka in se uporablja za razdvajanje satovja, z njim lažje potegnemo satnice iz panja, z njim očistimo vosek in izrežemo vosek iz satnic. Ko greste v čebelnjak ga boste vedno potrebovali.

KADILNIK/DIMER

To je kovinska posoda s katero pihaš dim v čebelnjak. Jaz vedno zakurim suha zelišča, nekateri zakurijo suho listje in papir, nekateri uporabljajo posebno zmes, narejeno prav za dimerje, ki dlje tli in proizvede več dima. Dim umiri čebele stražarke, ki varujejo panj, da vas ne napadajo, ko pridete v čebelnjak.

ZAŠČITNA OBLEKA

Mislim, da ne potrebujete celotne zaščitne obleke, je pa res, da če bi mi kdo na začetku to rekel bi me kap. Prve mesece sem hodila v panj opremljena od glave do pet. Danes pa vam lahko rečem, da verjamem v bela oblačila, za katere naj bi veljalo, da čebele pomirjajo. Potrebujete kakršnokoli lahko jakno in hlače bele barve. Svetujem pa vam, da si kupite klobuk oziroma pokrivalo s tančico in par dobrih čebelarskih rokavic, ki bosta zaščitila vaše najpomembnejše orodje pri delu v čebelnjaku, vaše roke in oči. Pokrivala so vedno narejena tako, da tančica visi daleč stran od obraza in vratu. Rokavice so usnjene ali plastične in tako dolge, da jih lahko zategnete čez celo roko, skoraj do pazduhe. A na začetku, ko še niste suvereni in navajeni dela v čebenjaku se raje oblecite v celoti, saj se boste tako tudi sami počutili bolje.

KAM POSTAVITI ČEBELNJAK

Dobro razmislite kam boste postavili čebelnjak. Lokacija je pomembna, ne sme jo neusmiljeno kuriti sonce, in ne sme biti preveč izpostavljena hudim nalivom. Poleg tega morate paziti, da lega ni preveč zaščitena, da nanj ne pade kakšna odlomljena veja in da ima dovolj primerne sončne svetlobe. Moja kmečka logika mi je narekovala, da panj postavim tja, kamor bi postavila šotor, če bi prišla taboriti na to mesto. Veliko čebelarjev vam bo svetovalo, da čebenjak obrnete proti vzhodu, da dobi jutranjo svetlobo in sproži zgodnje iskanje hrane. Dobro je, da ga locirate blizu drevesa, za primer, če se čebele odločijo, da bodo rojile (dokaj pogost pojav). Če je blizu drevo se bodo najverjetneje ustavile na najbližji veji in tako jih bo enostavneje ujeti in jih prestaviti nazaj v panj. Ko enkrat najdete prostor za svoja dekleta najprej poskrbite za temelje. Mi smo jih zabetonirali, lahko pa panj le podložite z deskami. To je zelo pomembno saj mora biti panj dvignjen od tal, da preprečimo mišim, divjim živalim, preveč pogumnim otrokom in ostalim naključnim nadlogam opustošenje. Čebele tudi ne marajo umazanije, tako z dvigom panja preprečimo, da bi vanj vdiralo blato in odvečna voda. Če živite na področju medvedov upoštevajte tudi to, morda ni slabo, če čebelnjake zaščitite z električno ograjo. Pa še ena stvar: zelo pomaga, če panj postavite tako, da ga vidite iz hiše. Če ga imate postavljenega tako, da ga vidite skozi okno, potem ga boste večkrat ošvrknili s pogledom in prej opazli, če bo pokrov nagnjen ali pa če je posoda za hranjenje ponoči padla na tla. Opaziti majhne stvari lahko naredi velike razlike za preživetje čebel v prvem letu.

OSKRBA ČEBEL

Dobre novice prijatelji. Čebele večinoma skrbijo same zase. Vsaj niso kot ostale domače živali, ki potrebujejo dnevno hranjenje in svežo vodo. V bistvu so edine živali na kmetiji, ki jih lahko brez skrbi pustite nenadzorovane medtem, ko greste na enomesečno turo po Romuniji. Nekaj stvari pa je, za katere je dobro, da iz njih naredite navado in da jih počnete pogosto. Poskrbite, da boste vsaj enkrat mesečno odprli pokrov, da pogledate za znaki bolezni, pesni, upad populacije in preverite splošno zdravje kolonije. Naučiti se boste morali prepoznati bolezni, ki lahko čebele doletijo v naših krajih, med drugim tudi varojo.V kolikor ne boste opravili nobenega tečaja, kjer bi se lahko seznanili s tem, potem dobro preberite literaturo na to temo in preštudirajte vire, ki sem jih navedla, tam boste našli veliko pomembnih informacij. Pomembno je, da imajo vedno na razpolago svežo vodo, če v bližini nimate naravnega vodnega vira. Jaz sem letos, ko še nisem imela usposobljene fontane, ki je v vrtu planirana prav zanje, nastavljala vedra z vodo, ki sem jih menjavala na nekaj tednov. Če niste prepričani o paši v bližnji okolici (sploh tisti v bolj urbanih okoljih in na strehah v mestih), lahko vedno čebelam zagotovite nadomestek za cvetni prah in sladkano vodo, da jim pomagate premagati vmesna obdobja.

POBIRANJE MEDU

Tam še nisem,  če bo šlo vse po planu bom svoj prvi med v kozarec natočila konec naslednjega poletja. Predstavljam si, da ko si enkrat tako daleč, da se v panju ustvarijo viški, je vse ostalo mala malica. Ena možnost je, da satovje izrežeš iz okvrjev s panjskim nožem in med iztisneš ročno ali pa točiš s pomočjo točila ali ekstraktorja. Prva opcija je bolj preprosta ( da ne omenjam, da je tudi cenejša - najcenejši ekstraktorji stanejo čez sto evrov). Če se odločite za prvo možnost pa seveda pomeni, da bodo vaše čebele morale satovje ponovno zgraditi. Zato je na dolgi rok morda ekstraktor boljša opcija. Lesene okvrje satnic vstavljate v mašino, ki se zelo hitro vrti in šprica med po stenah ekstraktorja, ta pa se potem izceja na dno, kjer ga prestrežete v kozarce. Tako satovje ostane prazno in nepošodovano na okvirju. A kljub temu eno prijateljsko opozorilo: če ste v celotni sezoni čebelarjenja, kdaj resnično v nevarnosti za pike čebel, je to takrat, ko kradete med. Takrat si oblecite kakšno plast oblačil več, se opremite v čebelarsko obleko in se zaščitite. Dobro si zatlačite hlačnice v nogavice in obujte škornje. Preverite tudi tančico, da je dobro nameščena. Panju namenite dobro dozo dima, preden izvlečete okvirje in delajte hitro. 

VČLANITE SE V LOKALNO ČEBELARSKO DRUŠTVO

Če se vam zdi prevelik izziv, da bi začeli čebelariti sami na svojo roko (vas razumem, tudi jaz nisem želela biti sama), razmislite in se pridružite lokalnemu čebelarskemu društvu. Večina krajev po Sloveniji ima društva, nekatera celo ponujajo tečaje. Ta društva niso namenjena zgolj izobraževanju, to je celotna skupnost na dosegu roke, dobite koristne telefonske številke in veliko kolektivnih izkušenj, tako da vsaka situacija, ki se vam pripeti postane lažje obvladljiva. 

Xoxo