ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Zgodba se je začela, ko je naša Mila prestopila prag waldorfskga vrtca v Celju. To je bilo eno izmed najlepših obdobij v mojem življenju in čas, ko smo vsi v družini osebnostno zrasli. Naj vam za lažje razumevanje povem, da sem oseba, ki ne mara številk, ne gre mi matematika, ne gre mi ura, niti koledar, tudi pri denarju nisem ravno organizirana. In logična posledica tega je tudi zamujanje. V vrtcu moraš na začetku leta povedati, ob kateri uri boš zjutraj pripeljal otroka, za lažjo organizacijo dela v vrtcu. Kakorkoli se trudim, se še danes nikakor ne morem pravočasno odpraviti od doma in to me spravlja ob pamet. Sploh v obdobju vrtca, sem se zavestno trudila, da se ne bi stresirala in v stres spravljala tudi otroka, a to je res težko obdobje za mamo. Toliko stvari je, ki jih imaš za narediti, vrneš se v službo, gospodinjstvo je nikoli končano delo,...A če izvzamem števila, sem na drugih področjih precej organiziran človek. Celotni dan imam vedno  splaniran še preden sploh zavijem iz dovoza na glavno cesto. Tako so potekala naša vrtčevska jutra, tam sva bili skoraj pravočasno in rahlo v stresu. Vsako jutro je bila enaka rutina, preden je šla v igralnico sem še preverila, če ima še kaj zajtrka na obrazu? Ima dobro obute copate? Ima na pravo stran oblečeno majico? Še vedno v naglici se je postavila v vrsto, potrkala in počakala, da bo vzgojiteljica odprla vrata. In ko sem tako vsako jutro stala pred temi vrati, sem se vedno znova zavedala popolnoma drugačnega sveta, vibracij in energije, ki obstajajo samo v waldorfskem vrtcu. Prvič sem se začela resnično zavedati pomena umirjenih in toplih barv, ki so me obdajale in me vabile naprej. Medosebnih odnosov, ki jih negujejo v waldorfskih vrtcih. Mila se je pozdravila z vzgojiteljico s prisrčnim pozdravom, nekateri otroci tudi z objemom in povabljeni so bili naprej, da se pridružijo ostalim pri bogati domišljijski igri. Raziskovati sem začela pomen proste igre, ki je tako zelo poudarjena in pomembna za zdrav razvoj otrok. Pogosto je vzgojiteljica je že pripravljala kruh, ki ga bodo pojedli ob kosilu. Ta ritual peke kruha me je tako pritegnil, da sem začela raziskovati zgodovino in filozofijo, ter simbolike, ki jih v sebi nosi kruh. Začela sem ga peči doma in ga pečem še danes. Brez lažne skromnsti lahko rečem, da sem peko z drožmi izpopolnila do potankosti. V tistem lepem obdobju sem si neštetokrat zaželela, da bi bila ponovno stara pet let. A bolj kot vse sem razvila hvaležnost in ponižnost do waldorfske pedagogike in resnično sem srečna, da lahko svojemu otroku nudim to izkušnjo.

Potem pa smo se znašli na točki, ko se je vrtec končal in se je bilo treba vpisati v šolo. Mainstream ni bil nikoli v igri. Od nekdaj sem vedela, da moj otrok ne bo del državnega šolskega sistema. Pa ne zato, ker bi se počutila več kot vsi ostali ali pa iz vzgiba, da ni dovolj dober za mojega otroka. Predvsem zato, ker se z njim na toliko točkah ne strinjam, da je bila edina logična stvar, da poiščem alternativo. Jaz sem obiskovala mestno državno šolo in že v tistem času je bilo vse narobe. Takrat smo seveda mislili kako super se imamo, danes pa, ko pogledam nazaj, iz perspektive odraslega, vem, da državni šolski sistem resnično ni dobro zastavljen. Od discipline, pedagoških pristopov, odnosov, vse je bilo že takrat v razsulu. Vsi smo odrasli, tako ali drugače, nekateri smo iz tega sistema s pomočjo podpore v družinskem okolju počrpali najboljše, tisti, brez podpornih družin pa žal najslabše. Najbrž bo nekdo rekel 'naravna selekcija', 'kolateralna škoda'... Ko je ta kolateralna škoda tvoj otrok ali nekdo, ki ti je blizu na stvari kmalu pogledamo drugače, tudi, če prej na to nismo bili pripravljeni. Po pričevanju ljudi iz šolstva pa je danes še veliko slabše kot nekoč in sploh nisem želela raziskovati kako je, saj že družba kot taka, izven institucij, danes ni po mojem okusu. Tako je padla odličitev za waldorfsko šolo, ki je po pristopih in vrednotah najbližje temu, kar sem si želela za svojega otroka. In ja, Waldorf se povsem razlikuje od vsega ostalega, kar obstaja. Njegova zgodovina, flozofija in kurikulum so edinstveni in v sebi nosijo obljubo izobraževalnega programa, ki razume, ljubi in spoštuje otroka kot celoto. In dejstvo je, da dokler ne poznate zgodovinskega ozadja in mi ne znate odgovoriti na vprašanja kot so 'Kdo je Rudolf Stainer?', 'Kaj je antropozofija?' in 'Kako, ter iz kakšnega vzgiba se je Waldorfska pedagogika sploh začela?' si ne morete ustvariti mnenja, še manj pa komentirati in soditi. Če vas odgovori na ta vprašanja niti ne zanimajo potem lahko na tej točki prenehate z branjem in vam povem samo, da niste primerni kandidati za to šolo. V teh odgovorih namreč leži bogata, globoka in strastna vizija, ki se sreča s potrebami otroka celostno. V teh odgovorih boste odkrlili neverjetno tapiserijo v katero so vtkana znanja in spretnosti, ki se nadgrajujejo in izgrajujejo ena iz druge. Jutranji verzi, glavne ure, ročna dela, modeliranje s čebeljim voskom, šivanje, slikanje, dramska igra, petje in igranje glasbenih inštrumentov,... vse to so vrata, skozi katera vstopa otrokovo samozavedanje. Novi starši, stari starši, prijatelji in nenazadnje učitelji iz državnih šol, imajo vedno cel kup vprašanj. 'Je to verska šola?', 'Imajo otroci iz waldorfskih šol težave potem v srednji šoli?',...Vse to se vedno potrudim razložiti ljudem, ki me sprašujejo, a brez, da vemo o čem se sploh pogovarjamo ne gre. Kot vemo se v nobeni šoli izobraževanje ne začne in konča na vhodu v šolo. Starši smo tisti, ki gradimo most med domačim življenjem in šolo. In mi smo tisti, ki otroku lahko pomagamo ali pa mu stvari otežimo. Zato je zelo pomembno, da se izobrazimo in vemo za kakšno opcijo se odločamo, da poznamo zgodovino, pedagogiko in filozofijo waldorfskega gibanja. Ker samo, če jo bomo povzeli starši in v njo verjeli, bodo v njej lahko prosperirali tudi otroci. In ja, kot v vsaki izobraževalni paradigmi, so tudi v waldorfskem sistemu ideje, dileme, vprašanja, ki nas starše in pripadnike skupnosti vznemirjajo. A to je dobro. Ker ravno iz takšnega vznemirjenja, mešanja idej in mešanja percepcij rastejo nove vizije in izboljšave. Zato berite, raziskujte,sprašujte druge in sebe, predvsem pa ne sodite. 

Samo grobo se bom dotaknila vprašanja, zakaj se je waldorfska šola sploh razvila v takšnem obsegu, kot ga poznamo danes. V tem impulzu leži namreč tudi odgovor na vprašanje zakaj se zanjo še danes starši množično odločamo in jo podpiramo. Tako kot je nemogoče določiti ali je bilo prej jajce ali kokoš, tako je nemogoče vedeti ali so v zgodovini prej prišle potrebe po družbenih spremembah ali po spremembah v izobraževanju. Kar zagotovo vemo je, da so bila 90. leta, tako pri nas kot svetovno gledano, polna dramatičnih, turbulentnih in kaotičnih sprmemb, tako na družbeni ravni kot v izobraževanju. In to je bil čas, ko sta bila ustanovljena tudi prva waldorfska šola in vrtec v Sloveniji, ter mnoge druge v Evropi. V tem obdobju je bila gledano svetovno waldorfska pedagogika katapultirana iz mirnega zaledja v katerem je ves ta čas, od davnega leta 1919 prebivala, ter bila postavljena pred ključna izobraževalna in družbena vprašanja tistega časa. Vse od takrat pa do danes deluje, se širi na vse kontinente in razvija, kljub temu, da je pogosto preobremenjena z novimi izzivi, ki jih prinaša čas. Svetovno gledano je veter spremeb najmočneje zapihal ob padcu berlinskega zidu 1989 in padcu železne zavese, ter ob koncu apartheida v Južni Afriki. Vse te države so intenzivno delale na novih družbenih fromah in hkrati iskale nove načine izobraževanja. Tisti, ki so odraščali ob sporočilih totalitarizma, so globoko cenili neodvisnost v izobraževanju. Za svoje otroke so želeli vzgojo, ki jim bo omogočala rast in razvoj v stabilne posameznike. Že preden so se zidovi komunizma podrli, so učitelji iz zahoda iskali nove pristope k izobraževanju otrok. Ko pa so bili zidovi dokončno porušeni, je bila waldorfska skupnost naprošena za pomoč pri ustanavljanju šol in izobraževalnih programov. Vse ostalo je zgodovina. Danes imamo tako waldorfske šole po vsem svetu, na vseh kontinentih. Učitelji in starši veliko žrtvujejo za to, da ustanavljajo šole, ki bodo otrokom pomagale zrasti v močne, stabilne in kreativne posameznike. Tudi pri nas se lahko zahvalimo skupini ljudi, ki je davnega leta 1992 orala ledino, ki je dala skozi sistem, v katerem so iz prve roke videli, kako pomembno je, da stojimo pokončno kot svobodna in neodvisna človeška bitja, ter jih je hkrati skrbelo za družbo v kateri živimo. Tako so poiskali in izobrazili waldorfske učitelje in vzgojitelje in ustanovili izobraževalni sistem, ki vzgaja te kvalitete. In potreba po takšnem izobraževalnem programu se kaže še danes. Dužbenim spremembam ni videti konca, waldorfska šola pa je stalnica, je miren, varen pristan, ki ne podlega modnim muham in goji vrednote in kvalitete, ki so se skozi vsa ta desetletja izkazala za uspešne. Podoben proces se je odvijal tudi drugod po svetu in zgodb o uspehih iz vseh koncev in krajev ne manjka. V Južnoafriški Republiki je bilo na primer znotraj mest z veliko črnske populacije veliko zanimanje za nove oblike izobraževanja, ki bi otrokom pomagale, da zrastejo v močne posameznike in jih hkrati naučila, kako biti del skupnosti. Danes imajo veliko zelo dobrih in uspešnih waldorfskih šol. Pogum s katerim s katerim se učitelji, tako temnopolti, kot belci soočajo ob razdeljenosti družbe bi bil lahko navdih za vse nas. 

Čeprav navzven manj dramatične, se spremembe še vedno dogajajo in iz njih se poraja zanimanje za waldorfsko pedagogiko. V Sloveniji se za prihodnost waldorfskih šol in vrtcev ni potrebno bati. Vedno znova se odpirajo nove enote, kar kaže na to, da vetrovi pihajo, prinašajo spremembe v razmišljanju in ljudje raziskujejo in si želijo novih možnosti. Če priznamo ali ne je področje izobraževaja globalno gledano v krizi. Izobrazbo nam je uspelo popolnoma razvrednotiti, soočamo se s problemom vedno večjega števila otrok, ki do tretjega in četrtega razreda osnovne šole ne berejo, težave imajo tudi pri drugih predmetih. Po drugi strani imamo zelo veliko otrok, ki v enaki starosti že kažejo veliko znakov izgorelosti, takšni otroci do odrasle dobe ne bodo zmožni formirati samostojnega razmišljanja. Disciplina v šolah razpada, nasilje po šolah narašča, v porasti so droge in alkohol, najstniške zanositve, imamo pa tudi vedno več otrok, ki ne dokonča srednje šole. Vse to je bila v 80ih nočna mora, danes pa je to postala običajna praksa. Hvala bogu je v svetu izobraževanja veliko ljudi, ki so glede teh problemov brutalno iskreni. Vedno več se jih zaveda, da je izobraževalni sistem dosegel dno in da potrebuje pomoč pri vzpostavitvi zdravega obstoja. Tudi državni šolski sistemi so že začeli eksperimentirati v različnih smereh, tako tudi v državnem šolstvu vedno pogosteje slišimo, da šole uvajajo upravljanje, kjer imajo učitelji veliko več svobode kot nekoč, šole, kjer imajo starši možnost soustvarjati takšno šolo, ki se bo srečala s potrebami njihovih otrok. Stvari se premikajo, ampak počasi. Waldorfska šola pa ima tu prednost, saj njena zasnova že v osnovi temelji na teh idejah.

Spomladi 1919 je ustanovitelj waldorfskega izobraževanja Rudolf Stainer ob ustanovitvi prve waldorfske šole nagovoril delavce tovarne cigaret Waldorf Astoria, katerih otrokom je bila tudi namenjena. Spregovoril je o tem, kako pomembno je, da je izobraževanje neodvisno od državnega nadzora, saj bo le tako lahko resnično zadostilo potrebam otrok. Brez takšne svobode, bo težko pomagati otrokom zrasti v močne, stabilne posameznike. Cilj demokratične vlade je zagotoviti enake pravice za vse njene državljane in ta enakost je pomemben vidik življenja vseh nas. Enakost pred zakonom pomeni obravnavati vse enako in vemo, da je na pravnem področju to ideal. Pri izobraževanju pa ni tako, tu bi morali stremeti k drugačni ideji - prepoznati edinstveno individualnost posameznika in zagotoviti vsakemu učencu, da jo lahko razvija. Edina odgovornost države na področju šolstva je, da zagotovi enake pravice otrok po izobraževanju. V izobraževanje samo pa se ne sme vključevati. Saj vsi nismo enaki, vsi smo drugačni. Seveda obstaja strah pred kalupom tudi za waldorfske šole in vrtce, saj so delno financirani s strani države in vseskozi so takšni in drugačni pritiski po uskladitvi z enotno sliko o izobraževanju. To pa je v nasprotju s potrebami današnjega časa, torej potrebo po večji neodvisnosti in svobodi v izobraževanju. V tujini te stvari rešuejo celo bolj radikalno. Šole so večinoma privatne, šolnine so visoke, za otroke iz nepriviligiranih družin, ki pa se želijo vključiti v ta sistem izobraževanja pa sredstva zberejo s pomočjo lokalnih poslovnih skupnosti in ne vlade. Waldorfski pedagogi v svetu menijo, da ima ta pristop k izobraževanju, kjer financiranje šol prihaja iz gospodarske sfere in ne iz državne, veliko potenciala za prihodnost. Je pa tudi tukaj potrebna previdnost, saj se hitro lahko zgodi, da gospodarstvo postavi svoje interese pred interese otrok. Poslovni svet želi izobraziti otroke za delovna mesta, ne pa za življenje. Kakorkoli, v Sloveniji je sistem takšen kot je in če ga ne nameravamo spremeniti se mu je treba prilagoditi. Zavedati se moramo, da obstajajo tudi države z veliko slabšimi pogoji kot pri nas. Možne pasti nas ne smejo ohromiti, zaradi njih moramo le postati previdni in paziti kje stopamo.

V biti je waldorfsko izobraževanje namenjeno otrokom iz vseh sfer družbe, ni samo za razvajene bogatunske otroke, kot sem že večkrat slišala koga prijazno komentirati. Res je plačljivo in res je, da bi se morala waldorfska skupnost začeti odpirati navzven, ter razmišljati tudi o načinih, kako waldorfsko pedagogiko formirati, da bo služila širši množici. Ena izmed najboljših možnosti je po mojem mnenju povezovanje, to, da bi imeli učitelji državnih šol možnost waldorfske specializacije in bi potem waldorfske ideje lahko širili naprej v svojih razredih. Poznamo pa tudi države in primere, ko waldorfski pedagogi in učitelji iz državnih šol delajo skupaj, ter ustvarjajo waldorfske skupnosti znotraj državnega šolstva. Najboljši primer za to so Američani. Spremljam kar nekaj njihovih šol in v njih otroci zacvetijo. Tisti, ki prej niso marali šole in niso radi hodili k pouku, potem prihajajo v šolo z navdušenjem in so žalostni, ko se pričnejo počitnice. Učitelji tudi v praksi spoznajo, da je otrokom učenje v veselje, če vsebine ustrezajo njihovi starosti. V waldorfskem sistemu nobena stvar ni sama sebi namen, vse stvari so logično utemeljene, zakaj se nekaj počne in kdaj. V vrtcu je poudarek na kreativni igri, na umetniških aktivnostih, gibanju in glasbi, verzih in zgodbah. Postavijo se temelji za abstraktno učenje, vendar jih v vrtcu doživljamo skozi ustvarjalnost in igro otrok. V osnovni šoli se poleg predmetov, ki jih poznamo iz državnih šol poučujejo tudi tuji jeziki, ročna dela in evritmija, gibanje, ki ga je razvil Rudolf Stainer. Vse predmete se poučuje skozi umetnost in močno nagovarjajo domišljijo učencev. Predmeti so inspirirani z brezčasnimi zgodbami iz pravljic, legend in mitov. S pomočjo zgodb iz vseh koncev sveta otroci začnejo drugače vrednotiti lastno dediščino in bogastvo človeške kulture. 

Seveda pa waldofske šole niso rešitev za vse družbene probleme. Pogosto starši od njih preveč pričakujejo. Praksa je pogosto precej drugačna od teorije, saj se na koncu vedno vse začne in konča pri ljudeh. Ljudje smo tisti, ki stvari zapeljemo dobro ali pa slabo. In moje mnenje je, da je na področju razvoja waldorfske pedagogike v Sloveniji še veliko rezerv. Dejstvo je, da ustanovitev takšne šole ali vrtca ni lahka. Od učiteljev se zahteva zelo veliko. Udeležiti se morajo tri letnega waldorfskega izobraževanja in medtem še poučevati. Plače v šolstvu so nizke in še bi lahko naštevala. Pogoji za delo niso vedno idealni. A očitno ta sistem še vedno močno nagovarja starše in otroke, ter tudi učitelje in njegov obstoj je pokazatelj, da ga potrebujemo. Razširil se je v relativno kratkem času. Leta 1980 so o njem lahko le sanjali. V 90. letih je le malokdo slišal za waldorfsko šolo izven Ljubljane, čeprav jih je bilo po svetu že veliko. Po letu 2000 smo že lahko brali članke z naslovom 'Waldorf - dobro varovana skrivnost v izobraževanju". Danes pa je spet vse drugače, waldorfske skupnosti so zasute s prošnjami o informacijah, močne iniciative po državi želijo svoje šole, raziskovalci in novinarji želijo več informacij o waldorfskem gibanju in starši se preseljujejo na lokacije, kjer lahko njihovi otroci obiskujejo waldorfske šole ali vrtce. Kaj je danes to, kar iščemo starši in učitelji in kaj nas vleče v waldorfska gibanja, ter v druge holistične forme in transformativna izobraževanja? Iščemo izobraževanje, ki nagovarja vse aspekte otroka ne samo glavo. Iščemo izobraževanje, ki je spoštljivo do vseh ras, etničnih skupin in religij in takšno, ki najde prostor za različne kulture znotraj kurikuluma. Odrasli iščemo šolo, ki bo spoštovala nas kot starše in cenila tako otrokovo rast in razvoj, kot tudi našo. Najpomembnejša pa je želja staršev in učiteljev po drugačnem pristopu, takšnem, ki globoko spoštuje rast posameznega otroka in hkrati neguje zdrav pogled na družbeni razvoj. Želimo, da naši otroci zrastejo v kreativna človeška bitja in zavedamo se, da je za to potreben čas in pripravljeni smo jim ga dati.  'Lockdown' v času pandemije nam je najbolj nazorno pokazal, da se ne more učinkovito delati v izolaciji. Tudi waldorfsko gibanje mora nujno postati del večje izobraževalne skupnosti in pozdraviti vsako novo priložnost, da delajo in sodelujejo s tistimi iz državnega šolstva, se vključevati v različne programe lokalnih skupnosti, tako okoljevarstvene, kot tudi tiste za pomoč otrokom iz socialno ogroženih skupin, zdravilne in kurativne programe in še bi se našlo kaj. Tam kjer je volja je tudi pot. Še prej pa bo potrebno pospraviti mikrookolje, predvsem waldorfski pedagogi bodo morali začeti bolj sodelovati med seboj in si biti v podporo. Sodelovanje je vedno bilo in je po vsem svetu osrednji vidik waldorfskih šol. Pri izpolnjevanju zahtev našega časa pa se bolj kot kdajkoli prej kaže potreba po globljem in bolj zavestnem sodelovanju. Tega nam predvsem manjka v naših waldorfskih skupnostih, sodelovanja pri skrbi za otroke, sodelovanja pri študiju antropozofije, ki je po šolah v tujini precej redna praksa. Gre za Stainerjevo vsesplošno filozofijo, ki osvetljuje duhovno naravo človeškega bitja. Takšen študij neguje zemljo v kateri so posajena semena waldorfskega izobraževanja in kjer ta požene korenine. V zdravi waldorfski šoli niso le otroci tisti, ki rastejo, temveč tudi učitelji. Poleg tega tudi vse več staršev gleda na šolo kot prostor za svojo notranjo prenovo in rast. Sodobna waldorfska šola ima tako izziv, da postane zdrava skupnost, ki spodbuja rast vseh posameznikov, ki so povezani z njo. Posamezniki bomo potem v zameno posodili svoje moči za razvoj šole, njen dober glas ponesli preko meja lokalne skupnosti in ji omogočili, da postane prostor prenove za širšo skupnost. Takšno valovanje se lahko zelo razširi in v tem času v katerem živimo in je poln težav in neprijetnosti, a je hkrati poln možnosti, je težko reči, kako daleč lahko izobraževanje gre in kakšno družbeno prenovo lahko prinese. A jasno je, da možnost in upanje obstajata in da je čas, da zberemo ves pogum in dovolimo izobraževanju in družbi, da poišče vse tisto najboljše v nas in v drugih. 

XoXo