ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Zdrava prehrana je zelo širok pojem in je ni preprosto definirati. Potrebno je veliko branja, študiranja in iskanja, da znamo na koncu postaviti pravo prehrambeno shemo zase in za svojo družino. Zavedati se je potrebno, da univerzalnega recepta, ki bi ustrezal vsem ni. Vsakega posameznika je treba obravnavati individualno, poleg tega pa se potrebe tudi spreminjajo. Če pogledamo samo letne čase vidimo, da je narava, če bi ji znali prisluhniti naredila vse namesto nas. Točno ob pravem času zorijo prave stvari, ki jih človek v tistem obdobju potrebuje. Jeseni nas narava najbolj obdari in to je tudi čas, ko se živali pripravljajo na hibernacijo in delajo zaloge. To ni čas za hujšanje in razstrupljevanje, kot to radi imenujemo. Zima je čas, ko potrebujemo bistveno manj hrane, ko potrebe po gibanju niso v prvem planu in to je obdobje namenjeno počitku. V zimskem obdobju moramo nabrati moči za pomladne sile, ki prihajajo. V tem nas podpira tudi narava, saj nam skrajša dan in s tem odreže pozne večerje. Ker velja, da vsaj dve uri pred spanjem naj ne bi jedli, pomeni to, da imamo pozimi večerje prej in jemo lahko zadnjič že ob 17 uri, ter se v posteljo odpravimo prej, kot v drugi polovici leta. Pojemo lahko več kuhane hrane, ki nas ogreje in sile, ki jih na ta račun prihranimo porabimo za ustvarjalne in miselne procese, s katerimi bomo naredili kaj dobrega za svet. Pomlad je seveda čas brstenja, novih energij in v zgodnji pomladi nas narava podpre tudi pri revitalizaciji organizma, v drugi polovici pomladi in poletju, pa zaženemo fizične aktivnosti in prehrano spet prilagodimo temu, kar se dogaja v naravi, to pomeni, več svežega sadja in zelenjave, več presne hrane in več gibanja. Dnevi so daljši, dlje bedimo in lahko tudi pozneje večerjamo. Upoštevati pa moramo tudi svoja leta. Dojenček ima popolnoma drugačne potrebe po naboru in pripravi hrane kot otrok star 7 let. Človek na vrhuncu svojega življenja, ko je fizično zelo aktiven, hodi v službo ima spet čisto drugačne potrebe kot starostnik, ki večino dneva presedi doma v naslonjaču. Skratka želim vam povedati, da je potrebno vklopiti možgane in o stvareh temeljito razmisliti, tu se potem pokaže širina človeka, saj je v prehrambeno teorijo potrebno zajeti cel kup znanj iz različnih področij, ter prehrano prilagajati svojim potrebam in ciljem.

Glede prehrane nimam nobenih strokovnih izkušenj razen lastnih, nekaj iz izročila, torej od staršev, babic, prababic, nekaj iz tradicije, ki zame v prehrani še vedno igra pomembno vlogo. Sem mnenja, da bolj kot se človek oddaljuje od pridelovanja hrane, manj ve od kod njegova hrana prihaja in kakšne lastnosti ima. Tako sem pred desetimi leti začela vrtnariti. Priznam, da v začetku niti ne iz užitka, temveč iz potrebe, saj zelenjave in sadja, ki bi zadovoljila moje potrebe in potrebe mojega otroka, v našem okolju nisem našla. Predvsem pa se je izkazalo da včasih ne moreš zaupati niti najbližjim, ko ti zagotavljajo, kako naravno pridelujejo in tretirajo svoje vrtičke. Mogoče vrtiček res ni bil deležen pesticidov in umetnih gnojil, je bila pa trava, ki se dotika vrta. In tako pridemo do spoznanja, da veliko ljudi ni sposobnih videti celote in na stvari pogledati celostno.

Včasih so ljudje poznali pridelke, s katerimi so se hranili. Izbira hrane, ki je bila na razpolago je bila relativno majhna. V zelo kratkem času pa se je to spremenilo. Raznolikost se je neverjetno povečala. Tudi metode pridelovanja in predelave so danes zelo drugačne. Vpliv tehnike in kemije se je močno povečal. V prehrambeni industriji se dogaja marsikaj, česar z razumom in izkušnjami ne moremo več razumeti.

Za mnoge ljudi je vir informacij znanost. A moramo se zavedati, da je znanost glavni vir sprememb pri pridelavi. Če znanost kot laik nekaj vprašam, se soočam z znanjem, ki ga pogosto sploh ne morem razumeti in verjamem, da tudi večina navadnih smrtnikov ne. Pri tem pa se dogaja nekaj zelo nenavadnega, znanstvenikom in njihovim izjavam namreč enostavno verjamemo. Sami ne moremo oceniti, ali so v hrani določene sestavine (npr. določeni minerali in vitamini), samo verjamemo lahko. Osebno sem mnenja, da je lahko znanost pri prehrani vpletena samo do določene mere. Znanost namreč za proučevanje uporablja metodo, po kateri hrano razstavi na posamezne dele, ki jih nato ovrednoti. In ključni problem te metode vidim v tem, da se pri tem izgubi medsebojna povezava teh razstavljenih delov, ki pa je zelo pomembna.

Še posebej, ko postanemo mamice, ko se ljudje postarajo ali pa ko zbolijo, skušajo preko znanosti spet najti pot do vrednotenja hrane, prehrano želijo razumeti celostno. In tu se potem srečamo s področjem duhovne znanosti, v obstoj katere jaz brezpogojno verjamem. Mnogi odgovore iščejo v starih časih, ko je bil občutek celostnega gledanja stvari še živ. Tam lahko najdemo stare poglede na svet in star način prehranjevanja, srečamo se s starimi modrostmi, ki jih na primer danes lahko najdemo v makrobiotiki ali pa se lahko zgledujemo po ljudeh, ki živijo enostavno in nagonsko, to so tako imenovani necivilizirani narodi. A menim, da mora človek slej ali prej ugotoviti, da te stvari za sodobnega človeka ne veljajo več. Nismo prebivalci nekega afriškega pragozda, niti Kitajci izpred 2000 let. In tako se mi vedno bolj zastavljajo vprašanja. Kako bi spet našli tak pogled na življenje in prehrano, ki ne bi imel opraviti samo z današnjo situacijo, ampak bi bila v njem prisotna podoba človeka kot celote, povezanega s svetom, z nebom in zemljo, z minerali, rastlinami in živalmi, predvsem pa s preteklostjo in prihodnostjo.

In če se navežem na to, kar sem izpostavila na začetku, da moramo na prehrano gledati in razmišljati širše, upoštevati letne čase, svoje telo, svoja leta,…ne moramo mimo tega, da upoštevamo tudi svojo prihodnost oziroma to, kaj bi zase v prihodnosti želeli. S hrano vedno iščem moč za nekaj, kar želim početi v prihodnosti. Če npr. jem zvečer, je to moč za naslednje jutro, če želimo shujšati, prehrano prilagodimo temu cilju, če želimo povečati mišično maso prav tako,... Iz današnje prehrambene situacije lahko najdemo pot le, če v to vključimo človeka kot celoto, z vsemi aspekti. Človeka prihodnosti, človeka, kakršen bi radi postali. Tisto kar prihaja iz izkušenj in iz tradicije, ima opraviti s preteklostjo. Znanost ima opraviti s sedanjostjo. Saj vsaka narejena analiza namreč velja za tisti trenutek. Ste že kdaj razmišljali na primer o analizi sadja? Če analizirajo jabolko in najdejo v njem določeno količino vitamina C, velja to samo za tisto jabolko, ki so ga analizirali. Če bi pustili to jabolko še tri dni viseti na drevesu, bi bila vsebnost vitamina C v njem povsem drugačna. Jabolko, ki visi na severni strani jablane, ima spet drugačno količino vitamina C kot jabolka, ki visijo na južni strani. Tudi vsaka sorta jabolk ima drugačno vsebnost vitamina C. In ker s to različnostjo ljudje ne znajo delati, enostavno naredijo povprečje. To povprečje pa v resnici ne velja za nobeno jabolko. Podobno bi lahko izmed vseh vas naredili povprečnega bralca, trije bi mogoče temu povprečju odgovarjali, drugi pa so drugačni in ne bi spadali v to povprečje. Kaj nam pomaga povprečna barva las 70ih ljudi, kaj nam pomaga povprečna potreba po maščobah 70ih ljudi? Nekdo izmed vas je mlad in težko dela, ter potrebuje maščobo, drugi pa je mogoče star 80 let, sedi doma in je ne potrebuje veliko. Tako pridemo do vrednosti in pogledov, ki pravzaprav ne veljajo za nikogar. In zato mislim, da moramo narediti korak naprej. Narediti to, kar so delali vsi ljudje pred nami. Vprašali so se, kako bi se morali prehranjevati, da bi lahko postali taki, kakršni bi radi postali.

Če zbolimo se po navadi vprašamo, kako se moramo prehranjevati oziroma spremeniti prehrano, da bi ozdraveli. Bolnik si torej zastavi vprašanje, kakšen bi rad znova bil. Ustvari si idejo, ideal o tem, kakšen hoče biti jutri, pojutrišnjem, v treh tednih ali letih. Poskuša se prehranjevati in živeti tako, da bi ta ideal spet dosegel. In to je ta duhovna znanost katero sem omenila že prej in ta vedno gleda v prihodnost. Ne zanemarja preteklosti in je neposredno v skladu s sedanjostjo. Človek, ki upošteva vse te tri dimenzije je človek, ki se sprašuje, od kod prihaja, kako se je razvil, kakšne izkušnje in navade ima, kakšen je sedaj in kakšen hoče postati.

Podobno je bilo z začetkom kmetijstva. Kmetijstvo ob svojem začetku sploh ni moglo delati za sebe, za takratno sedanjost. Predstavljajte si tiste ljudi, ki so začeli iz trav kultivirati žita ali udomačevati živali. To je bil dolgotrajen proces. Ti ljudje niso imeli od svojega dela nobenih neposrednih koristi. Videli so stoletja ali celo tisočletja naprej. Čutili so, da bo v razvoju človeštva prišel čas, ko bodo ljudje potrebovali žita in goveda. Podobno je bilo z gradnjo cerkva. Tisti, ki so gradnjo začeli, so bili zelo redko tudi obiskovalci cerkve. Velike cerkve so gradili sto, dvesto ali celo tristo let. Ena generacija je prevzela impulz od prejšnje. Gradili so, dokler niso končali.

Danes se soočamo s situacijo, da smo na področju prehranjevanja tako preteklost kot prihodnost izgubili izpred oči. Vse temelji na sedanjosti. Velikokrat me kdo vpraša, kaj mislim o vegetarijanstvu, veganstvu in podobnih prehrambenih načelih. Zakaj sem se odločila, da ne jem mesa? Ko smo priče, da v mnogi državah v Evropi in po svetu v nehumanih razmerah gojijo in pobijajo govedo, živali, v katerih je prisotno tisočletno delo človeštva, lahko rečemo, da delo človeške preteklosti uničujemo. Živali ne živijo več. Izgubile so svoj smisel, ker jim ga mi ljudje jemljemo. In to je del odgovora na to vprašanje. Sploh pri govedu se mi vedno porajajo vprašanja, če bo kulturna dobrina goveda v prihodnosti človeku sploh še na razpolago? Ali govedo sploh še potrebujemo? Ali potrebujemo gnoj, mleko, goveje meso? Ali nas govedo morda zapušča, ker ga človeštvo ne potrebuje več? Od česa bodo živeli ljudje prihodnosti, naši otroci? Kako bomo gnojili, skrbeli za plodno zemljo v prihodnosti? Kaj bo nadomestilo vse tisto, kar nam daruje govedo?

Xoxo