ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Po desetih letih življenja v bloku v mestu, smo se v začetku jeseni lansko leto preselili na deželo. Lanska zima je bila tako prva na naši posesti. Bila je precej tipično zimska. Zasnežena. In v hribih ne govorimo o snegu, temveč o zametu. Ker sem v celjski kotlini odraščala, sem z zimskimi situacijam tukaj seznanjena. Ko je sneg prišel je bilo na hitro, agresivno, z zimsko nevihto, ki se je zavlekla v noč in se proti jutru umirila ali pa je le naletaval v velikih kosmih in pobelil pokrajino. Nikoli ga ni bilo več kot 10-15 cm, pa še ta se ni obdržal dolgo. Hitro se je spremenil v plundro, na katero smo bili vsi jezni. Tu v hribih nad Celjem pa je sneg prišel v vsej svoji lepoti, enakomerno in močno. Padal je več dni in se obdržal več tednov brez da bi se stopil. Veter ga je nakopičil, odnašal na koncu pa je vse naokoli nas pomrznilo. Počutim se, kot bi prvič v življenju doživela pravo zimo in upam, da bo letošnja podobna.

Medtem, ko sem bila zasnežena in v karanteni sem imela čas planirati poletne projekte, ki sem jih v tistem trenutku, samo da veste, še zelo romantizirala in podcenjevala. Predstavljala sem si, da bo moje prvo poletje tukaj raj na zemlji, zadovoljnega psa, ki v senci velikega oreha udobno zleknjen opazuje pokrajino, piščance, ki tekajo naokoli in izvajajo svoj piščančji ples. Jaz pa ležim v viseči mreži in poslušam glasbo, medtem ko opazujem metulje, ki klišejsko preletavajo modro nebo. Pogosto sem zelo odmaknjena od resničnosti, to mi je jasno, a mi ne preprečuje načrtovanja in sanjarjenja. Izmed vseh načrtov, ki sem jih imela za letošnje poletje, sta bila najbolj vznemirljiva zelenjavni in zeliščni vrt.

Vrt je postal prava obsesija. Od nekdaj sem si želela, da bo srce in duša naše posesti. In na tem mestu ne govorim o nekaj metrov ograje in ponjav. Vrste ročno vzgojenih sadik bo cvetelo in se prelivalo v nešteto barvah, preraščale bodo ograjo, tlake in skrivale pravo bogastvo. To bo nič manj kot raj na zemlji.

No, kakorkoli, velika razlika je med branjem o zelenjavnem vrtu in dejansko zasaditi in ustvariti enega. To sem se že naučila na svojem prejšnjem vrtu. Vse to sem že enkrat doživela, a sem še vedno opita od idej in velikokrat pozabljam, koliko truda je potrebno vložiti v začetni fazi. V planu je bilo 60 kvadratnih metrov vrta, kjer bom posadila sladko koruzo, paradižnik, solato, brokoli, bučke, krompir in grah (vse v merah za tri osebe, saj gre vendarle za samooskrbo). To je moj lastni nabor in produkcija zelenjave na lastnem dvorišču. Priprave so potekale mesece. Prejela sem že setveni koledar, prebrala nešteto knjig na temo naravnega, ekološkega vrtnarjenja. Mislim, da vse, kar ponuja knjižnica in lokalne knjigarne. V nekaj tednih sem domov navlekla toliko knjig, lončenih loncev, semen, ročnega orodja in pripomočkov, da bi lahko odprla trgovino za vrtnarjenje in zalagala pol države z referenčnim materialom in informativnim branjem.

Ob tej zgodbi ne morem mimo svojega prvega projekta pred skoraj desetimi leti. Škoda, da takrat še ni bilo moderno vse ovekovečiti s kamero in fotoaparatom. Ker to so bile res smešnice. Ko je bila spomladi zemlja pripravljena na mojo in tetino motiko, sva zabili nekaj kolov in napeljali vrvico okoli 20 kvadratov namenjenih moji svobodi. Izgledalo ni pretresljivo težko. Toliko kot moja takratna kuhinja z jedilnico. No, če tega še ne veste, naj vam povem, da je okopavanje zelo težaško delo. Po dveh urah na februarskem soncu, ki sploh ni bilo vroče, ko sem začela z delom, sem bila prepotena kot dirkalni hrt po tekmi. Moje roke, brez rokavic seveda, so bile ožuljene in nohti razcefrani, hrbet me je bolel in vse kar sem uspela narediti, je bil majhen pravokotnik zemlje. Mogoče dva krat dva metra. Komaj kak napredek. Spominjam se, da sem bila tik pred vdajo. In na tem mestu naj razložim še nekaj stvari.

Takrat se resnično nisem zavedala, koliko truda je potrebnega, da razbiješ travno rušo. In da razjasnimo, travna ruša je trava in k travi sodijo tudi korenine. Za željeni rezultat, torej gladka zemlja brez kamenja in korenin, je treba vso navlako odstraniti. To je seveda skregano z vso logiko nekoga, ki je celo svoje življenje živel v mestu in kjer lepe zelenice cenijo bolj kot suho zlato. Z njimi se vzbuja zavist in jezi sosede, z njimi se tekmuje in poteguje za najboljšo v ulici. Me pa smo zelenico želele zamenjati z vrtom. Mislim, da smo bile glavna atrakcija v ulici. Vsi sosedje so viseli na ograjah in se čudili. Tudi jaz sem bila naučena, da je treba lepo zeleno travo častiti in ceniti. V tistem trenutku pa sem jo želela izbrisati iz obličja zemlje. In še danes razmišljam bolj v to smer, da je samo neuporaben 'toupe' ki uničuje perfektno uporabno zemljo, na kateri je mogoče pridelati hrano. In trava s katero sem se takrat ukvarjala je bila nedotaknjena sigurno 20 let, če ne več. Kosili so jo, druge funkcije pa ni imela. Zato je lahko neumorno rasla in širila ter poglabljala svoj koreninski sistem. Preživela je vse hladne zime in tisto leto je bila ravno takšna, da sem v januarju praskala led iz notranjosti svojega avtomobila.

Okopavanje se je nadaljevalo nekako takole. Najprej sem se morala travne ruše lotiti z lopato, nato pa še z motiko razbiti vse na manjše dele in travo ročno odstraniti. To zahteva veliko mišic in napora, preden se vda in loči od skupkov zemlje. Ko sem se končno prebila skozi travo, sem morala prekopati še zgornji del tal, da sem se dokopala do glinene plasti, kamnov, korenin in raznih žuželk, ki se skrivajo v globinah. Ko torej nisem prekopavala, sem lovila in premetavala kamenje in korenine. Dejstvo je, da sem daleč od občutljive gospodične, tako da sem bila prvih 20 minut povsem zadovoljna in ok. A nato me je začelo boleti. Majhna bolečina se je začela v roki, nato je rama sklenila pakt s hrbtom in pol ure kasneje so se vsi uprli. Trudila sem se izkoreniniti korenine, ki so se vsako pomlad, že desetletja vračale v življenje in se krepile, zato se razumljivo niso želele vdati in zapustiti svojega doma, samo zato, ker se je tisto jutro neko mestno dekle odločilo, da morajo stran. In jaz sem samo ženska, ki je vsako leto poprej sadila zelenjavo v balkonske lonce in prišla kdaj pa kdaj na kakšen že pripravljen vrt. Priznam, izrekla sem nekaj groznih besed tisti travni ruši.

Po dveh urah dela, si nisem mogla predstavljati, da bi še nadaljevala, brez, da mi odpove kakšen del telesa, ali pa da se mi odpre koža na rokah. Ustavila sem se, namenila označenemu področju temeljit pogled po dolgem in počez in pri priči odnehala. Bila sem poražena v častni bitki. Ta trava ni želela biti zabodena in izpuljena, še manj odstranjena. Borila se je z vsemi močmi.

In tako sem dragi moji, bila primorana poiskati pomoč in končala z dvema majhnima vrtičkoma. Spustila sem se na realna tla in bila vesela, da se je končalo tako. Bili so lažje obvladljivi, ceneje jih je bilo ograditi in pokriti, obvladljiva površina pa mi je omogočala, da vse sadim v smiselnih razporeditvah. Na manj kot 30 kvadratih, lahko gojimo vso hrano, ki si jo želimo, ostalo jo je vedno še toliko, da sem jo lahko razdala sorodnikom in prijateljem.

In sedaj sem na novi lokaciji in v letošnjem januarju je bil kos zemlje namenjen mojemu novemu raju pripravljen na mojo motiko. A za raj o kakršnem sanjarim ni dovolj samo dobra volja in ročno orodje. Imela sem dober načrt, ki je vključeval motokultivator in team vaških otrok, a ga je moj mož zatrl v kali (med nami, še vedno mislim, da bi bil moj originalen načrt izvedljiv). In so prišli drugi in zame opravili to prvo fazo. In resnica je, da sem sedaj deset let starejša kot prvič, ko sem to počela in to se malo pozna, tako da sem navsezadnje zelo hvaležna.

Že od januarja sem v svoji kuhinji preiskovala kataloge s semeni. A ko si odvisen od drugih seveda ne gre skoraj nikoli po načrtu. Dela so zamujala in moj vrt je bil letos v bolj bednem stanju in nedokončan. Poleg tega bo še več sezon potrebno veliko začetnega dela, pletja in zalivanja, preden bodo rastline zrastle, a misel, da bom imela svoj lastni vir hrane me je popolnoma zaslepila. To se mi zdi, da je eden izmed največjih dosežkov, ki jih je človek dosegel. In hrana je ena izmed stvari, ki nas vse dela enake, je vsem skupna, potrebujejo jo tako bankirji, kot brezdomci. Če znaš vrtnariti, se lahko dobesedno preživljaš.

In če govorimo o lokalni hrani, ne moreš dobiti bolj »lokalnega« od tistega, ki zraste nekaj metrov od kuhinjskega korita. In od vrtnega orodja ožuljene roke in razbolela ramena od nošenja težkih zalivalk z vodo naredijo paradižnikovo omako in preprosto solato na verandi ob sončnem zahodu toliko bolj izpopolnjujočo kot tiste iz polic v trgovinah. To enostavno ne morete vedeti, dokler ne zapičite svojih vilic vanjo.

Odločitev kaj posaditi je bil izziv številka ena. Naj vam povem, biti praktičen na začetku ni lahko. Danes vem, da sem svoj vrt v začetku obravnavala bolj kot estetsko inštalacijo, kot vir dobre hrane. Imela sem neko svojo predstavo o tem, kakšne morajo biti barve, oblike in velikosti in ob tem nisem vedno razmišljala kakšne pogoje potrebujejo rastline. Če posadim ogromne sončnice na sredino vrta samo zato, ker izgleda lepo, bodo dajale senco paprikam polovico dneva, kar ni dobro, saj paprike potrebujejo izredno veliko sonca, da dozorijo. Če posadim svoja najljubša zelišča, na primer meto in meliso v vrt, namesto v  lonce na verandi, postanejo invazivne in zadušijo vse ostalo na svoji poti.

 S časom sem se seveda vse to naučila in osvojila, da moram vse visoke stvari posaditi na severno stran vrta, da ne mečejo sence na stvari pred seboj. Vzpenjalke in plazeče rastline kot melone in buče gredo vedno na konec vrst, zato, da njihovi plodovi, rastejo navzven in ne obremenjujejo rastlin znotraj vrta.  Spoznala sem tudi, da je, ko začneš z vrtom bolje, da posadiš štiri vrste zelenjave, ki jo boste zares pojedli, kot da posadiš dvajset sort, ki izgledajo lepe, a jih ne jeste tako radi ali jih mogoče še niti niste poskusili. Ja, tudi to napako sem naredila. Vsa ta semena, ki so na tržišču in katalogi, so polni čudovitih, barvnih reči in kot poklicna oblikovalka, sem najprej želela svoj vrt narediti kolikor se da lep. Zaljubljena sem bila v idejo, da bom imela lepe zelenjavne poti po vrtu, in sem posadila veliko buč in bučk na robove. Zrasle so lepe in naredile čudovite zavite poti po vrtu. Problem je bil, da jih količinsko nikakor nismo mogli toliko pojesti. Ko smo pojedli ves brokoli in so nam buče gledale že iz ušes sem šele začela razmišljati, zakaj nisem vrta uredila bolj premišljeno. Imela sem goro zelenjave, nad katero nismo bili ravno navdušeni ne pa dovolj takšne, ki bi si jo želeli za večerjo.

A kakorkoli, skozi vsa pretekla poletja, tudi letošnje, smo vsak dan imeli vsaj en obrok dnevno iz lastnega vrta. Dva mala vrtička sta vsako leto bogato obrodila in nas hranili skoraj dva meseca na leto. Sveža zelenjava za solate, pečen krompirček, sveža domača jajca in domače marmelade pri nas vedno zaokrožijo zajtrke. Viške vložim ali zamrznem. Ko prijatelji iz mesta pridejo na obisk, vedno postrežem, kar je v tistem trenutku sezonskega iz vrta. In če mislite, da je to, ko pripraviš sebi obrok iz domačega vrta zadovoljujoče, potem še niste videli kako izgleda, ko se potrudiš tako iz lastnih semen in z lastnim trudom nahraniti prijatelje. To pa zmaga.

Pri tem ne gre le za ponos in neodvisnost, pa tudi ne samo za to, da se spet povežemo z naravo, ker to lahko storimo tudi drugače. Gre za to, da, če si zaželiš krompirjevih polpetov v soboto zjutraj lahko greš v jutranji halji na svoj vrt in nabereš nekaj krompirja. Gre za svobodo. Z minimalni trudom, lahko v enem sobotnem popoldnevu, uredite mini vrtiček (lahko na tleh ali v posodah), ki vas bo hranil več mesecev. Gojenje zelenjave je najbolj praktična stvar, ki se jo lahko naučite in definitivno nagradi bolj, kot karkoli drugega.

Prva dva vrtička, ki sem jih naredila pred leti sta mi dala resen zagon. Vedno, ko sem prišla na vrt sem najprej dala roke v boke in opazovala vrt z velikim nasmehom na obrazu. Občudovala sem vrste krompirja in čebule in že izdelovala menije za prihajajoči teden v svoji glavi. Ko se vaša nagrada za opravljeno delo ziba visoko na vzpenjalki in se odločate ali boste za večerjo raje mlad grah, ocvrt brokoli ali sladko koruzo na žaru, občutite zadovoljstvo ob zavedanju, da se vse kar potrebujete razteza pred vami in čaka na vas. In vi ste odgovorni tako za njihov obstoj, kot za tiste, ki imajo od njih koristi. In svet se začne in konča tukaj. Ne vem kaj bi lahko napolnilo človekovo dušo bolj kot to. Ugibam, da je, če se priključiš kateremu od verskih gibanj podobno, ampak jaz nisem preveč timski človek. Grah je zame dovolj, poleg tega zahteva manj časa in denarja.               

Xoxo