ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Kot obljubljeno moram povedati nekaj o ljudeh, ki mi služijo za inspiracijo in tistih, ki so mi na moji poti pomagali.

Moja hči Mila je začela obiskovati jahalno šolo Hiška konjeniška v Šeščah pri Preboldu že pri treh letih. Lastnica je Lucija, mlada ženska, s katero sva v letih, ko sva hodili tja razvili prijateljski odnos in ki je je imela vsa potrebna znanja, ki so mene navduševala in privlačila po tiho že dolgo časa. Kljub temu, da v tistem trenutku praktično kmetovanje še ni bilo na vidiku, sem dobila jasno vizijo kako bom zadeve zagnala, ko bo prišel čas in kako bom skrbela za svoje živali. Lucijina mini kmetija s simpatičnim imenom Hiška Konjeniška je približno 20 minut oddaljena iz Celja in res priporočam obisk vsem, ki simpatizirate z jezdenjem. Nikoli ne bom pozabila, kako sem se počutila, ko sem prvič prišla k njej. Hiška konjeniška je natanko takšna, kot sem si predstavljala, da mora izgledati sanjsko posestvo: romantična hiška, obkrožena s podeželskim vrtom, ročno narejenimi ogradami in postavljena v idilično pokrajino med okoliške hribe. Danes iz nje nastaja sodobni konjeniški center, a so kljub temu ohranili prijetno vibracijo in butično vzdušje. Ko sem se prvič sprehodila po dovozu sta se mimo mene prosto sprehajala poni in kuža in zavila na trato k ovcam v neposredni bližini hiše. Ena izmed prvih misli, ki se mi je porodila je bila, da so živali odlične samohodne kosilnice, če jih imaš ne rabiš kositi. Tam sem preživljala najlepše trenutke, ko sem čakala Milo na urah jahanja. Velikokrat sem se povzpela na bližnji hrib, ob bolj lenobnih dnevih pa sem se umaknila v senco češnje na ležalnik in gledala 'farm TV', kot sem se rada pošalila. Bilo je bolj zanimivo od dokumentarcev in bolj zabavno od komedij s televizije. Nagrajena sem bila z neobičajnimi opažanji, kako poni lovi kokoši, kako račke čofotajo v bazenu, kako mačka mirno prečka dvorišče in ignorira piščance, ki se ji zapletajo med nogami. Pa njeni psi, ki so že sami po sebi krasni. Bila sem hipnotizirana. Vedno sem se spraševala, če enkrat, ko vse to imaš postaneš za te trenutke slep, ali jih še vedno vidiš v vsem svojem sijaju? Tam sem se že od prvega trenutka počutila prijetno in sproščeno. Lucija mi resnično služi za inspiracijo. To prečudovito okolje v katerem živi, živali, ki jo obdajajo, mir in harmonija, ki jo občutiš pri njej doma...dosegla je vse, o čemer jaz sanjam že leta. Ona je čisti dokaz, da si lahko mlad in živiš moderno življenje, hkrati pa imaš doma domačijo, na kateri izživiš svoje najbolj nore sanje. Vse stvari so združljive, če je le volja.

Naključje je hotelo, da so eni izmed naših bližnjih prijateljev pred leti prav tako začeli kmetovati. Njihovo zgodbo smo spremljali od samega začetka in so mi pri mojih načrtih večkrat v veliko pomoč. Več obiskov sem izkoristila za črpanje znanja in izkušenj, ter posedanje pred nagačeno glavo škotskega goveda v njihovi dnevni sobi, za katero so mi povedali, da je nekoč pripadala Robiju, prvemu bikcu iz njihove črede. Če bi moji veganski prijatelji in družinski člani vedeli, da sem na kmetiji in občudujem nagačeno glavo, ki ima ime sem prepričana, da bi se jim obračal želodec. Ampak jaz sem bila vedno praktična vrsta vegetarijanca. Vegetarijanka sem postala zaradi nehumanega načina, kako meso pride na naše krožnike, brezbrižnosti do dobrobiti živali in proizvodnje v kateri po tekočem traku pridobivajo nezdravo in oporečno meso živali, ki celotno življenje trpijo. Po vsem tem me nihče več ne more prepričati, da bi občutila zadovoljstvo ob prehranjevanju s hamburgerjem. Ampak na majhnih kmetijah, kot je omenjena je vse tako kot bi moralo biti, še preden je industrializacija postavila norme in to resnično spoštujem. Z njihovo pomočjo bom v kratkem začela z majhno jato perjadi. Mimogrede, najboljše ekološke maline v naši okolici najdete pri njih na kmetiji Lilija v Tomažu nad Vojnikom in na www.malina.si.

Kot se je izkazalo, so se začela odpirati razsežna območja samooskrbe. Moj mož poleg mene neizmerno ljubi še tri stvari: Italijo, vino in Italijo. Veliko sva potovala po svetu in obiskala nešteta vinorodna območja. Ljubezen do vina, ki si jo do določene količine popitih kozarcev deliva, me je spodbudila, da bi začeli pridelovati svoje vino tudi doma. Tako sem z malo truda v nekaj mesecih izvedela vse potrebno o trti, pridelavi, pripomočkih, ki jih potrebujem, ter se vznemirjena in navdušena podala v novo avanturo. Če bo vse po sreči, bo v naslednjih nekaj letih zaživel moj eksperimentalni projekt in bo v naši kleti v lesenih sodih zorelo naše lastno biološko pridelano vino, v kolikor bo projekt neuspešen bomo zadovoljni tudi z grozdnim sokom in marmelado.

Ob nekaj kozarcih vina z bodočim sosedom Mirom sem izvedela več o čebelarjenju, kot bi mi uspelo izbrskati v vseh knjigah in priročnikih, ki so na voljo. Vedno sem si želela imeti čebelnjak. Nekaj je na čebelah, kar jih dela zanimive - nam se niti ne sanja kaj vse se dogaja znotraj lesene hišice, dokler se resnično ne poglobiš in ne naučiš. Možev znanec je prav tako začel s čebelarjenjem in kar se je začelo z nekaj običajnimi vprašanji se je prav tako razvilo v malo šolo čebelarjenja. Strastno mi je razlagal o maticah, delavkah, dronih, panju in pretoku nektarja. Glasno smo se smejali njegovim dogodivščinam o neuspelih poskusih čebelarjenja in bolečih pikih. Ko sem si ogledala čebelnjake in mi je ponosno razkazal notranjost, gosti lepljivi med, ki se nabira v satovju in kako se ga pobere, je vse skupaj dobilo skoraj religiozni značaj. Razložil mi je, da ekstraktor medu zelo olajša delo, ter podelil z menoj veliko uporabnega znanja. Da so družabna omrežja tudi za kaj koristna sem spoznala že velikokrat, saj so polna koristnih informacij tudi s tega področja. Na ta način sem precej razširila svoje znanje in spoznala ljudi iz različnih koncev sveta, ki so bili z menoj pripravljeni deliti napotke kako začeti.

Nekje na poti sem se zaradi svoje hčerke zaljubila v Waldorfsko pedagogiko. Waldorfski vrtec in šola sta nam kot družini toliko dala, da nikoli ne bom mogla biti dovolj hvaležna. Rudolf Steiner je bil genij, poleg Waldorfske šole je tudi utemeljitelj antropozofije, antropozofske medicine, evritmije in biodinamičnega kmetijstva. Ko sem spoznala ta način kmetovanja sem bila fascinirana. Včlanila sem se v biodinamično društvo, opravila tečaj biodinamike in začela biodinamiko prakticirati tudi v svojem vrtu. Preko društva sem spoznala ljudi, ki so mi na moji poti veliko pomagali in prispevali svoje znanje in izkušnje. V kolikor vas mika pot podobna moji, toplo priporočam, da se včlanite v društvo in se povežete z ljudmi, ki počnejo enake stvari kot vi. Podporna skupina vedno prav pride.

Tako se je moja avantura začela in se sedaj nadaljuje v bistveno večjih razsežnostih. Vsi začetki so težki in tudi pri meni se vedno mešata upanje in strah. Ko se vmešaš v postopke, na katerih dejansko sloni preživetje, sta upanje in strah tvoja zaveznika. Nagrajen pa si s preprostostjo - bujnim vrtom, svežimi jajci, glasbo, prijatelji, novimi ljudmi, ki jih pridobiš v procesu in pogovori na domačih verandah, terasah in balkonih. Vse to pride v paketu. Popolno je, samo pustiti moraš, da se zgodi. Če si dovoliš, se sprostiš, vam povem, da se vedno znova vračaš k stvarem, ki si jih doživel. Ponoči včasih budna ležim v postelji in razmišljam o radosti in veselju, ko bom v dlani držala svojega prvega piščančka in o blaženosti, ko sem letos postregla prvo skledo solate iz svojega vrta. Na teh dogodkih je nekaj, kar te napolni.

Nikakor ne sanjam o tem, da bi pustila svojo službo in počela samo to, morda nekoč. Do takrat pa ostajam in naprej ustvarjam pod svojo blagovno znamko, s to razliko, da se trudim, da postaja vse bolj ekološko ozaveščena. Ob službi pa delam na svojem posestvu, pridelujem svojo hrano, skrbim za svoj mali živalski vrt, kuham svoje domače omake in sušim zelišča, ker me to osrečuje in mi daje občutek kontrole nad mojim vsakdanom. Prišla sem do spoznanja, da se moja služba nikakor ne izključuje z mojim privatnim življenjem. Vse se je spremenilo, ko sem odkrila, da so res težke stvari tiste doma in ne v službi. Po nekaj mesecih na posestvu, sem tudi na največjo krizo v službi, ki bi me prej iztirila, odreagirala mirno in racionalno. Ko se moraš že na vse zgodaj pred službo ukvarjati s problemi na posesti in živalmi, te sesutje računalnika v službi težko iztiri. Ironično, ampak delo na domači posesti me je naredilo srečnejšo na delovnem mestu. 

Mislim, da je resnična sreča v majhnih stvareh in v spoznanju, da ne potrebuješ veliko. Lonec domače solate na balkonu in glasbeni inštrument sta lahko tista svoboda, ki vas bo osrečila. Risba, ročno pleten šal, skratka vse, kar zmoremo sami, nas osrečuje na poseben način. Kar nastaja pred našimi očmi in predstavlja uresničitev zadanega cilja, nas izpolnjuje ter krepi našo ustvarjalnost. Če v tem trenutku še nimate vsega, kar ste si zamislili zase v življenju, naj bo dovolj vsaj za danes. Ne glejte na svojo trenutno situacijo kot na oviro, ki vam onemogoča vaše sanjsko življenje. Vsak izmed nas ima svoje sanje. Njihovo uresničitev pa zavira tisoč pomislekov: prepozno je, ne zmorem, to je preveč noro,...Pozabite na te negativne, zaviralne misli. Poskusite svoje nore domislice in najglobje želje uresničiti, kajti dobro vam bo delo, veliko bolje, kot sploh mislite. In samooskrbni način življenja resnično ni odvisen od tega, koliko zemlje imate in ali si lahko privoščite nakup nove hiše. Odvisen je samo od tega, kako se odločite preživljati svoje dneve in svoj prosti čas, kako prisotni ste v trenutku in kako zadovoljni s tem kar imate. Če nekaj kosov zelenjave na sezono vsako leto pride iz vašega vrta ali zabojev na balkonu, izpod vaših rok, sami pridelate hrano za svoje telo in to je dovolj. Če ste kapo, ki jo nosite pozimi spletli sami, ste s svojimi rokami poskrbeli, da vas ne bo zeblo in to je dovolj. Če se v službo vozite s kolesom, posvojite brezdomo žival ali vsak teden spečete domači kruh, naj bo to dovolj.

Sprejeti to, kar imate v tem trenutku in delati na tem, da bo prihodnost še boljša je vse kar lahko naredite. Lahko da vas bo moj način razmišljanja prevzel in navdušil, lahko da boste samo zamahnili z roko in bo zletelo mimo vas. Lahko da bodo vaši vrtovi že naslednje leto večji od mojega, vaš kokošnjak pa še bolj izpopolnjen. Prej kot se boste zavedali boste v igri in svojega Audija zamenjali za pick upa. A bistvo je še vedno, da prevzamete kontrolo nad svojim življenjem in nad tistim, kar lahko in se nasmehnete stvarem, ki se jih ne da spremeniti. Najdite svojo lastno srečo in se veselite majhnih stvari, velike stvari bodo prišle same od sebe!

Xoxo