ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Prav je, da za začetek razložim, kako se je vsa ta zgodba začela. Od mladih nog sem imela za zgled mamo, ki je bila pionirka vsega tega, kar ima sedaj mnogo imen, takrat pa teh gibanj še niti nismo znali poimenovati. Trajnostni, ekološki, samooskrbni, zero waste način življenja, še vegetarijanstvo je bilo pred tridesetimi leti zelo redko in čudaško. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da mi je šlo to vse v najstniških letih zelo na živce. Življenje je hotelo, da sem dolga leta delala v modni industriji in vemo, da je to panoga, v zvezi s katero težko govorimo o ekologiji in trajnosti. In tudi sama še takrat o teh stvareh nisem razmišljala. Prve spremembe v moji glavi so se začele z nosečnostjo. Takrat se zgodi, da nisi več samo ti. Prvič imaš nekoga, ki ga postaviš pred sebe, si zanj želiš le najboljše in se začenjaš spraševati v kakšen svet ga boš pripeljal. Začela sem se bolj poglabljati v prehrano in duhovnost, ter drugače gledati na stvari in se trudila živeti bolj zavedno na vseh nivojih.

Spominjam se trenutka iz preteklosti, ko sem nekega večera, leta nazaj, mlela želod za kavo za naslednje jutro in poslušala radio. Nič pretresljivo zanimivega. Večinoma vsak večer pripravim stvari za naslednje jutro in radio v kuhinji je skoraj vedno prižgan. Ampak ta večer je bil drugačen, saj sem spoznala nekaj ključnega.

Sto drobnih prizadevanj in odločitev se je združilo ravno ob tistem pultu, v bloku sredi mesta. Radio je bil solarni, mlinček za kavo ročni, ki sem ga kupila enkrat na bolšjem sejmu, stala sem v soju solarne luči in nekaj sveč iz čebeljega voska, ki sva jih izdelali z Milo. Takrat sem ugotovila, da za vse kar počnem ne potrebujem nič zunanjega, niti elektrike. Vidim v poltemi, meljem kavo iz praženega želoda, ki sem ga sama nabrala, poslušam na obnovljivi vir delujočo glasbo - tako preprosta situacija, se mi je v tistem trenutku zdela tako pravilna. Težki grahovi stroki so se vzpenjali po balkonski ograji. Slišala sem Milino rahlo smrčanje iz spalnice. Zajec je izdihoval in se pretegoval v svoji kletki in vonj pravkar zmlete kave je preletel zrak in mi dal občutek globokega ugodja. Imela sem občutek, da če bi se svet v tem trenutku ugasnil, bi mi še naprej mleli, spali, se vzpenjali in pretegovali, kot da se ni zgodilo nič in mirno bi odšla v toplo posteljo. Mogoče je bila kriva svetloba sveč, mogoče obljuba sveže mlete kave zjutraj, a v tistem trenutku sem čutila, da sem dosegla več kot karkoli sem kdaj dosegla v svoji poklicni karieri. In tako se je začelo. Črv v glavi ni dal več miru.

Vsa mamina prizadevanja za 'nazaj k naravi' način življenja so tako padla na plodna tla nekje okoli dvajsetega leta, zato starši, ne izgubite upanja. Pri dvajsetih sem tudi začela prakticirati brezmesno dieto, predvsem zato, da bi prišla v boljšo formo in izboljšala svoje zdravje, ter iz sočutja do živali, ki so velik del mojega življenja. Danes se ne opredeljujem več med vegetarijance ali katero od drugih dietnih skupin, saj v resnici ne pašem nikamor. Svojo dieto prilagajam svojim potrebam, ki se glede na moja leta, letne čase in podobno zelo spreminjajo. O tem več drugič. Resnica pa je, da sem ob branju nekaterih knjig spoznala kruta dejstva o masovni proizvodnji mesa v živalskih farmah, vse probleme povezane s tem mesom, ki prihaja iz njih in krutih dejstvih živilske industrije. Bolj kot sem se informirala o tem, kako moj obrok pride do mojega krožnika, bolj zgrožena in bolj razočarana sem postajala. Veliko bolj sem začela ceniti male kmetije. In kar je bilo od začetka idealiziranje slikovitih posestev, z romantičnimi rustikalnimi skednji in kozolci in črede živali na idiličnih lokacijah je počasi postalo globoko spoštovanje do vloge, ki jo majhne kmetije odigrajo pri proizvodnji bolj humane in varne hrane. Več kot sem prebrala o majhnih ekoloških kmetovalcih, ki svoje živali namenjene prehrani tretirajo s spoštovanjem in humano, ter njihovih travnikov ne utapljajo v kemikalijah in pesticidih, manj sem imela želodec, da bi kupovala to umetno meso in zelenjavo v plastični embalaži v marketih.

Ko začnete razumeti, kako nekaj tako osnovnega kot je hrana pride do vas, začnete razmišljati še o preostalih produktih, kot so oblačila, industrijski proizvodi in še posebej energetika. Svetovno gledano smo odvisni od tuje nafte. Prelivanje krvi in grožnje, ki jo povzroči odvisnost od tujih virov pa lahko vsakodnevno spremljate pri novicah iz sveta. Strašljivo je, da sem tudi jaz popolnoma odvisna od fosilnih goriv in prav tako vsi, ki jih poznam. Naša plinsko ogrevana stanovanja, nakupi v marketih, avtomobili - vse je del sistema. In če se sistem zlomi, sem tudi jaz med tistimi, ki bi bili lačni, prezebli in nemobilni.

Tako sem se na eni točki vprašala, 'Kje začeti?'. In odgovor je bil 'Nikjer drugje kot tukaj in zdaj!' Zaželela sem si nekaj resničnega, osnovnega in prvinskega. Način življenja, ki ne bo več del problema. In večino časa od takrat stremim k temu, da sem čim manj vpletena v problem. V želji po bolj trajnostnem načinu življenja sem poprijela za vajeti in se začela učiti o kmetovanju in o vseh spretnostih kakorkoli povezanih z njim. Želela sem se naučiti in vedeti, kako se pridela različna hrana. Ta znanja so zame rešitev za to, po čemer hrepenim. Uporabila in prebrala sem vse možne stvari, ki sem jih lahko našla. Naletela sem tudi na probleme. Dejstvo je, da nimam nobenega predhodnega znanja s tega področja. Porabila sem leta, da sem končala študij dizajna za notranjo opremo in se naučila, kam postaviti stvari v prostoru. Leta se že učim izdelovati nakit in modne dodatke in ta znanja so se izkazala za popolnoma neuporabna, ko je treba postaviti kokošnjak. Problem je bil tudi, da nisem imela doma, kjer bi lahko kmetovala. Nisem imela dvorišča, le balkon. Če bi na njem postavila kokošnjak verjetno še tega doma ne bi imela več prav dolgo. Edini dve znanji, ki sem jih imela sta bili nekaj osnov pri pletenju in znala sem izdelovati milo, kar sem občasno delala za zabavo.

Raziskava se je začela s prelistavanjem knjig in revij, sledila sem blogom 'homesteaderjev' po vsem svetu in prebirala online forume na to temo. Naredila sem vse kar sem lahko, samo da bi se prebila skozi razpoko, ki me je vabila. Zaključek je, da ni res, da se brez hiše z veliko zemlje ne da narediti nič. Ugotovila sem, da so ljudje lahko zelo izvirni. Tudi sama sem začela na balkonu, ko to ni bilo več dovolj sem izprosila nekaj zemlje pri teti, da sem lahko začela vrtičkati in se učiti na večji površini. Ni stvari, ki je v vseh teh letih življenja v mestu nisem počela. Na eni točki pa mi to ni bilo več dovolj. Predolgo sem že eksperimentirala na majhnem balkonu, se vozila delati in učiti na tuje vrtove. Želela sem si več, v naravo, v mirno okolje, prizemljitev. In tako je padla družinska odločitev - imeli bomo 'kmetijo'. Moj mož sicer ne mara tega naziva, ker njegovo stanje zavesti še ni na isti valovni dolžini kot moje, je pa vsako leto bližje. In tako se moj projekt sedaj počasi uresničuje. Pred menoj je še zelo dolga pot. In eno izmed prvih spoznanj je, da vso teoretično znanje ni vredno nič brez prakse. Najti pravega mentorja, ki bi bil pripravljen svoja znanja deliti in nuditi pomoč v praksi, pa je vseskozi predstavljalo velik problem. Ugotovila sem, da ljudje v Sloveniji niso pripravljeni in ne znajo soustvarjati v skupnosti. Ne razumejo, da je sodelovanje ključno za boljšo prihodnost. V tujini so to logiko že zdavnaj ponotranjili in večkrat se mi je zgodilo, da mi je prej pomagal človek iz drugega konca sveta, kot pa najbližji sosed. Pri nas še vedno velja, 'če sem jaz moral vse sam pogruntati, naj se pa še ona malo 'pomatra'. Kdo je pa meni pomagal?' A na koncu se je kljub temu zgodilo, da mi je prišlo na pot kar nekaj odličnih mentorjev o katerih bom še pisala. Je pa to tudi eden izmed razlogov, da sem se odločila pisati o svojih izkušnjah, saj tisti, ki se poda na to pot potrebuje čim več informacij in občasno inspiracijo. Sama sem bila hvaležna za vse, kar sem lahko našla.

XoXo